Kemično orožje v času Rimskega imperija

Pred skoraj dvema tisočletjema so Perzijci oblegali sirijsko mesto Dura, ki je bilo takrat pod rimsko zastavo. Spodkopavali so obzidje in na vsak način hoteli vdreti v prelepo mesto. Devetnajst rimskih vojakov je priteklo v utesnjen podzemni rov, pripravljeni, da s svojimi meči ubranijo mesto pred sovragom.

A namesto perzijskih vojakov so rimski vojaki srečali strupen črn dim, ki se je v njihovih pljučih spremenil v kislino. Zadušili so se in umrli v par minutah. Blizu nesrečne četice se je istočasno dušil perzijski vojak, verjetno avtor smrtonosnega dima (na sliki).

Pisalo se je leto 256 in ta dvajseterica je bila prva žrtev kemičnega orožja, za katerimi so ostale sledi. Njihovi ostanki so bili sicer odkriti že v tridesetih letih 20. stoletja, a to grozljivo podrobnost je odkrila novejša raziskava, katere rezultate so januarja objavili v reviji American Journal of Arcaheology. Raziskava razkriva, da vojakov po vsej verjetnosti ni ubil sovražni meč, kot so sprva menili arheologi, ampak plin.

Ko je francoski arheolog Robert du Mesnil odkopal teh 19 rimskih vojakov in enega Perzijca, ga je prizor begal. Predstavljal si je, da so se v podzemnem rovu srečali in se spopadli mano a mano, medtem ko so Perzijci zažgali rimski rov. Kristali žvepla in zemeljske smole, ki so jih našli v rovu, pričajo o tem, da so Perzijci poskrbeli za hiter in vroč ogenj.

Tudi angleški arheolog, Simon James z univerze v Leicesterju, je bil zbegan, saj se vojaki sploh ne bi mogli spopasti, glede na to, da so rovi prenizki, položaj trupel pa ne priča o stampedu Perzijcev, ki naj bi poklali Rimljane. Najprej je razmišljal o teoriji, po kateri so se Rimljani po nesreči pobili med seboj, medtem, ko so bežali, a en izmed kolegov mu je predlagal dim. Kaj če je bil dim morilec?

Zgodovinarka s Stanforda, Adrienne Mayor, je v svoji knjigi “Grški ogenj, strupene sulice in škorpijonske bombe” zapisala, da so v tretjem stoletju že pridno uporabljali kemično orožje. Najzgodnejši zapisani primer je bitka iz leta 189 pr.n.š., ko so Grki zažigali kurje perje in dim usmerjali v rimske rove. Na Srednjem Vzhodu so često uporabljali gorljivo nafto in mastno zemeljsko smolo: Feničani so tako poskušali odgnati Aleksandra Velikega.

Rimski vojaki, omenjeni na začetku, so verjetno slišali bližajoče se Perzijce in skušali napasti od zgoraj: svoj rov so namreč kopali višje od sovražnika. A tudi Perzijci so slišali Rimljane, zato so jim pripravili past. Takoj, ko so napadli, so zakurili ogenj, v katerega so vrgli žveplo in zemeljsko smolo. Nastal je strupen plin, ostalo pa je opravila fizika.

Zgodba je predvsem zanimiva, ker se malo ljudi zaveda, kako iznajdljivi so bili antični bojevniki in kako dolga je zgodovina kemičnega vojskovanja.

Vzpon evropskega vojaškega apetita & propadanje ameriškega imperija

Napad na Libijo ali, kot ji rečejo politično korektni, “humanitarna intervencija”, je bila francoska ideja. Američani so le sledili. Nekaj ni prav, ne? Veliko političnih komentatorjev opozarja, da je čas “velike Amerike” minil.

Ko je v devetdesetih razpadala Jugoslavija, jo je Slobodan Miloševič skušal rešiti z genocidom. Vlade Zahodne Evrope so zagotavljale, da lahko naredijo red, a ga na koncu niso mogle. Bile so neenotne, vojska še ni bila dovolj močna, poleg tega pa se niso mogle odločiti, kdo je kdo in kdo ima prav v balkanskem kaosu. Clintonova administracija je dve leti potrpežljivo spremljala dogajanje, nato pa je leta 1995 Evropo prisilila, da ukrepa. Da na Balkanu začne humanitarno vojno proti Srbom. Kot je rekel general Wesley Clark, “veliki pes je zalajal”.

A takrat ta veliki pes ni bojeval drugih vojn, v Aziji ni imel konkurence, gospodarstvo je cvetelo, finančne težave pa so izginjale. A celo takrat je Amerika podpirala Bosno in Kosovo le pod pogojem, da Američani ne umirajo.

Danes je zgodba povsem drugačna. Amerika se utaplja v dolgovih, gospodarstvo pa je v ruševniah. Pentagon vodi dve vojni in skuša ostati zunaj tretje. Cel čas mora spremljati Kitajsko, ki postaja vedno močnejša. Nikomur ni jasno, kako so Roberta Gatesa, ministra za obambo, prepričali, da dovoli ameriško sodelovanje v napadu na Libijo. Obama je Američanom vseeno obljubil, da bo dogajanje v Libiji večinoma evropska zadeva. Ameriško ljudstvo je bilo vedno malce proti humanitarnim vojnam (podpirajo le maščevalne vojne ali tiste, ki pomagajo Ameriki) in zadnje čase je tudi sama ameriška vlada malce proti začenjanju takšnih vojn.

Evropa pa, po drugi strani, vedno raje vtika nos v druge države. Njen vojaški apetit se vedno bolj krepi. Četudi je moč evropske vojske neznatna v primerjavi z ameriškim vojaškim strojem (evropskih 1,8 milijona vojakov in 310 milijard evrov proračuna proti ameriškim 3 milijonom vojakov in 490 milijardam proračuna) in četudi so vojaške sile Evropske Unije dokaj neenotne, je sramotna neprizadevnost izpred dveh desetletij še vedno črna pika na vesti EU.

Res je Evropa še vedno bolj miroljubna od bratrancev čez lužo, a ko je govora o genocidu, postanemo zelo bojeviti. Medtem, ko Američani najbolj podpirajo “vojno proti terorju”, se v Evropi bolj prodajajo humanitarne krize, ki jih je treba rešiti z vojaško silo.

A obstaja tudi bolj utilitaristični razlog za evropsko željo po vodenju vojaškega posredovanja v Libiji. Prvič, Libija je sredozemska država in je pravzaprav pred vrati Trdnjave Evrope. Drugič, Evropa (predvsem južni del) lahko veliko dobi ali pa izgubi, če se zadeva ne reši takoj.

Amerika pa se drži ob strani in “dovoli” Evropi, da ukazuje predvsem zaradi denarja. Ker je država prezadolžena, je pametno, da se ne vmešavajo v nove spopade. Obama v Afganistanu že krči število vojakov in bitke prelaga na krila letal brez posadke. Čeprav administracija noče še ene Srebrenice, se zavedajo, da je zanje bolje, da pobudo prevzamejo druge države. Na primer Nicolas Sarkozy.

Težava je le v tem, da vsa “humanitarna skrb” evropskih držav izpade rahlo hinavsko, če vemo, da so v letih 2005-2009 Libiji prodali za slabih 835 milijonov evrov orožja. Slovenija, na primer, je Gadafiju prodala za 532 tisoč evrov orožja. (Več podatkov o prodaji orožja.)

Vir: The Daily Beast

Sierra Leone: Dva milijona dolarjev pomoči šlo za plazma televizorje

Hinavce najdemo povsod, a najraje se zadržujejo v politiki. Ne, tokrat ne govorim o naših barabah, ampak o tistih iz Sierre Leone. Očitno je te dni čas za afriške novice. Državica petih milijonov, trikrat večja od Slovenije je tako kot večina afriških držav doživela državljansko vojno, izkoriščanje in nato korupcijo.

A leta 2007 je na oblast prišel Ernest Bai Koroma, ki je ljudem obljubil svetlo prihodnost, ustanovil Sekretariat za Spremembo Vedenja in Odnosa. Po mestih je obesil ogromne plakate, na katerih spodbuja državljane, da spremenijo pogled na svet in obnašanje, v dobro vseh rojakov. A pred dnevi je protikorupcijska komisija predsednikove može obtožila korupcije, zato teh oglasov ni več moč videti. Propaganda in resničnost se pač ne skladata.

  

Sierra Leone ima letnega proračuna le pol milijarde dolarjev, a vodilni eliti ne gre ravno slabo. Kot lahko preberemo v novejših depešah (via Wikileaks), so glavni vojaški možje dva milijona dolarjev britanske pomoči zagonili za plazma televizorje in lovske puške. A očitno je to stalnica, saj bivši sodnik, Desmond Luke, pravi, da tisti, ki so dlje časa v Sierri Leone, vejo, da vsi vse kradejo.

A Sierra Leone je korak naprej, kot kaže. Protikorupcijska komisija je od leta 2008 po zakonu samostojna in lahko kazensko preganja ljudi brez blagoslova vrhovnega tožilca, ki bi verjetno vse raje pometel pod preprogo.

Po drugi strani pa ljudje z nasmeškom zamahnejo z roko, ko slišijo novico o preganjanju predsednikovih ljudi. Tudi oni ne verjamejo, da se jim bo kaj zgodilo.

Vir: The Economist

Spregledane novice: Državljanska vojna in boj proti islamskim skrajnežem

Oči sveta so trenutno uprte v jedrsko krizo na Japonskem in bombardiranje Libije. A v Afriki se dogajajo stvari, ki so jih naši mediji bolj ali manj spregledali.

Slonokoščena obala je spet v ognju, saj se je začela državljanska vojna. Zakaj spet? Ker so se med seboj pobijali že leta 2002. V zadnjih tednih je glavno mesto Abidjan zapustilo skoraj milijon ljudi, na tisoče mladeničev je prijelo za puške in v srditih spopadih je umrlo vsaj 500 ljudi. Tolčejo se zaradi dveh predsednikov: na oblasti je Laurent Gbagbo, mednarodna skupnost pa priznava Alassaneja Ouattaro. Potem, ko so koalicijske sile napadle Libijo, državljani Slonokoščene obale od Združenih narodov zahtevajo podobno rešitev tudi zanje. Od leta 2003 mir vzdržujejo mirovniki ZN, Afriška Zveza pa od ZN zahteva, da podaljšajo odločbo, ki ureja posredovanje mirovnikov. Francija je sicer v Varnostnem svetu včeraj zahtevala prepoved uporabe težkega orožja v glavnem mestu Slonokoščene obale, a glede na to, da ta država nima pomembnejšega geopolitičnega mesta na Zahodu in glede na to, da ima za seboj krvavo zgodovino, bo še naprej ostala na dnu spiska prioritet mednarodne skupnosti.

Druga novica pa je kenijska pomoč Somaliji, ki bije hud boj proti islamskim skrajnežem. Islamska uporniška skupina al-Shabaab, ki skuša zamenjati oblast v Somaliji, od lanskega poletja nadzira skoraj polovico države, vključno z delom glavnega mesta Mogadišu, v katerem že pridno izvajajo šeriatsko pravo. Kenija že pet let pomaga sosedi v tem boju, a vstop kenijske vojske na somalijsko ozemlje je prvi primer neposrednega posredovanja s strani Kenije. Kenijska vlada se namreč boji, da bi lahko del Somalije, ki ga nadzira al-Shabaab, postal raj za al Kajdo, saj njeni borci bežijo iz Iraka in Afganistana. Skupina je že dokazala, da je sposobna napadati izven Somalije, saj je lanskega julija sprožila več eksplozij v Ugandi. A tudi v tej zgodbi verjetno ni dobrega zaključka. Somalijska prehodna vlada tudi s pomočjo Kenije ne bo z lahkoto pometla z islamskimi uporniki. Včeraj, v petek, so se namreč v prestolnici spet začeli srditi spopadi.

Kakšen je vaš pogled na trenutno dogajanje?

 

Vir: ForeignPolicy

Delovanje družine vs. delovanje države

Preden se v naši družini karkoli naredi, gremo skozi enak postopek, pa naj bo to večji nakup ali pa nova knjižna polica: Mati najprej ugotovijo, da je potrebna nekakšna sprememba/noviteta in vsem predstavi idejo. Torej je idejni vodja, tisti, ki vso zadevo zažene. Potem nastopim jaz: strinjam se z idejnim vodjo, pofilozofiram in naštejem pro et contra, potem pa predlagam postopek. Recimo, da sem teoretski del podviga. Nato je na vrsti sestra, ki je izjemno iznajdljiva in razloži, da je moj postopek neverjetno zapleten in večinoma neučinkovit. Vsem na kratko razloži njen postopek in sam se počim po čelu, zakaj se tega nisem spomnil jaz, saj je povsem preprosto in učinkovito. Sestra je zato oddelek za dizajn in načrtovanje. Zadnji v verigi so oča, ki sestrin načrt preštudirajo in stvar izvršijo do popolnosti. Žeblji in deske, barve in obrobe, you name it. Vedno končni izdelek izgleda bolje, kot bi bil kupljen.

Če bi družina delovala po istem principu kot država, bi z mamo pobrala vse zasluge in največ provizije, četudi je bilo največ znanja, inovativnosti in dela vloženega s strani sestre in očeta. Ker pa na srečo temu ni tako, je teoretski del družine ponosen na praktični del in še naprej filozofira.