5 načinov, kako se diktatorji obdržijo na oblasti

Zadnje tedne je največ govora o diktatorjih, ki jim je potekel rok trajanja, o jeznih množicah, ki dneve in noči protestirajo. Vsakič, ko pade samodržec, se odprejo njegovi arhivi, njegove mučilnice v podzemljih, iz njegovih omar pa pokuka marsikatera koščena roka. Če ne kar trume trupel.

V Egiptu in Tuniziji se to sicer še ni zgodilo. Četudi sta diktatorja pobegila, sta njuni vojski, pretorijske straže, legije vohunov, izpraševalcev in mučiteljev ostali. Takšnega upora državljanov niso mogli napovedati, zato je vojska spodila svojega diktatorja in rešila svojo kožo. O svobodi lahko kljub ekstatičnosti državljani le sanjajo.

Skoraj vsaka arabska država ima na prestolu družino, ki bi tam zelo rada ostala še naprej. Pri tem so jim mnogokrat, če ne vedno, pomagali tudi samozvani “varuhi demokracije”, Američani. Če ne štejemo čudne izjeme Libanona, katerega vlada je ultra-posvetne narave, ni na Bližnjem Vzhodu še noben vladar odstopil prostovoljno. Med letoma 1949 in 1980 so izvedli 55 državnih udarov, skoraj polovica jih je dejansko uspela. Tirani so se skozi leta učili en od drugega in svoj položaj le okrepili. Osamili so državo ter same državljane med seboj. Iračani niso smeli v lasti imeti pisalnih strojev, da ne bi sovražnikom pošiljali podatkov o Sadamu. O spletnih orodjih niti ne moremo govoriti, saj je bilo že samo fotokopiranje zločin. O izoloranju države ve še največ povedati korejski Kim.

A izolacija ni najpomembnejši faktor pri ohranjanju oblasti. Analitiki James Quinlivan je zapisal tri glavna pravila:

1. Vrh države mora biti trdno povezan prek družinskih vezi, etike ali religije. Nekaj podobnega kot v mafiji, kjer “vojaki” branijo svojega šefa.
2. Diktator mora ustvariti skrivno pomožno vojsko, ki odgovarja le njemu in služi le ohranitvi njegovega obstoja. Nekaj podobnega kot iranska Revolucionarna enota stražarjev ali pa Hitlerjeva SA.
3. Diktatura nujno potrebuje tajno policijo (vsem znani Gestapo Tretjega rajha ali naša UDBA), varnostno in obveščevalno agencijo, ki večino časa nadzirajo ena drugo.

Država mora seveda še vedno imeti redno vojsko, ki pa je malce bolj težavna za trinoge. Ker generali radi mislijo s svojo glavo in se velikokrat tudi uprejo svojim šefom, jih je treba zaposliti. Ponuditi jim je treba mnogo priložnosti za dodatni zaslužek in jih redno nagrajevati. Depeše Wikileaks pričajo, da je veliko podjetij v Egiptu v lasti zvestih upokojenih generalov, ki pa so si redno v laseh z navadnimi poslovneži. Ko je Mubarak zapustil vladno palačo, je vojska najprej pozaprla poslovneže. Jasno je, zakaj.

A verjetno najpomembnejša stvar, ki jo morajo diktatorji storiti, je sodelovanje z Ameriko. Še vsak proti-ameriški samodržec je prej ali slej padel, za kar je poskrbela CIA. Če pa pridno pomagajo ZDA pri njihovih interesih, lovu na teroriste, mižanju ob očitnih lumparijah v njihovem območju, dobijo denar, orožje in izurjene svetovalce. Glavni protiteroristični uradnik v Obamovi administraciji, John Brennan, je redno sodeloval s Savdsko Arabijo. Egipčanska vojska redno vadi z ameriško, vse njihovo orožje je ameriško, ZDA pa so Egiptu vsako leto namenile nepovratne milijarde davkoplačevalskih dolarjev. Še solzivec na glavnem trgu Kaira je bil made in USA.

Vir: Newsweek

Življenju najprijaznejše mesto je…

Vancouver. Kanadsko mesto je že petič zapored najbolj prijazno mesto na svetu. Ocenjevalci so upoštevali stabilnost, zdravstveno oskrbo, kulturo, okolje, izobrazbo in infrastrukturo. Vancouver je dosegel 98%!

Mesto je lani praznovalo 220-letnico prve omembe, je najgosteje naseljeno območje Kanade, kjer na 114 kvadratnih kilometrih živi 578 tisoč ljudi. A ta prestižna zlata medalja ima tudi drugo stran: Vancouver je na šestem mestu najbolj precenjenih nepremičnin ter najdražje mesto v Kanadi. A glede na to, da je med drugim tudi med deseterico najčistejših mest na svetu ter odličnim standardom življenja, visoke cene niso tako moteč faktor.Če hočete motivacijo za hujšanje, je Vancouver prav tako odličen, saj ima najmanj preobilnih ljudi v državi.

Ostala najprijaznejša mesta so: Melbourne, Dunaj, Toronto, Calgary, Helsinki, Sydney, Perth, Adelaide in Auckland. Po teh mestih lahko sklepamo, da sta Kanada (s tremi izmed desetih) in Avstralija (s štirimi izmed desetih mest) državi, ki omogočata najkvalitetnejše življenje. O Sloveniji ni govora, a verjetno smo lahko veseli, da se nismo znašli med deseterico najmanj prijaznih držav.

Ne priporočajo selitve v Harare (Zimbabve), Dako (Bangladeš), Port Moresby (Papua Nova Gvineja), Lagos (Nigerija), Alžir (Alžirija), Karači (Pakistan), Doualo (Kamerun), Teheran (Iran), Dakar (Senegal) in Kolumbo (Šrilanka).

Vir: Reuters

Pobijanje teroristov na daljavo (in kaj imajo pri tem opraviti pravniki)

Vojna proti terorju še vedno traja, še vedno se išče Osama bin Laden in še vedno potekajo boji na Bližnjem Vzhodu. A Barack Obama se je odločil, da je dovolj žrtev na strani ameriške vojske in ukazal, naj teroriste ali “sovražne bojevnike”, kot temu zdaj rečejo, raje pobijajo s Predatorji, letali brez posadke.

Ameriška vlada in CIA omenjena letala uporablja od junija 2004 na severu Pakistana, ob afganistanski meji. Pakistanska vlada javno obsoja te napade, ki so doslej pobile nekaj čez 2000 ljudi, a Američanom na skrivaj daje podatke o položajih članov Al Kajde, pakistanskih Talibanih in muslimanskih militantov, članih Vojske Islama, pripadnikov Uzbekistanskega Islamskega Gibanja ter ostalih tujih mudžahedinov.

Glavni svetovalec za te zadeve pri CIA, John A. Rizzo, je v intervjuju za Newsweek dejal, da so “napadi z letali brez posadke natančni in pravzaprav podobni atentatom, saj umre le tarča, ne pa ljudje okrog njega. CIA si namreč prizadeva, da bi zmanjšali žrtve med ženskami in otroki.” Rizzo še pravi, da obstaja neke vrste nenapisan seznam tarč, ki ga predsednik Obama potrdi brez podrobnejšega vpogleda v potencialne tarče.

Obama naj bi bil pristaš agresivnejše politike v boju proti teroristom, torej pobijanja, namesto zapiranja, saj naj bi bilo bolj praktično. (Če ga ubiješ, nimaš težav z Guantanamom in ti ni treba skrbeti, kateri zavezniški državi boš moral dati zapornika.) Drug razlog za večjo navdušenostjo nad pobijanjem sovražnikov je tudi položaj agresivnega izpraševanja v mnenjih ljudi. Torej je bolje terorista umoriti, kot ga mučiti med zaslišanjem.

Ali kot pravi Kenneth Anderson z Ameriške Univerze, avtor eseja, ki ga berejo vsi člani Obamove administracije: “Če gremo proti sovragu z namero ubijanja, se nam ni treba ukvarjati s potencialno zapletenim vprašanjem predaje.”

Če koga skrbi legalnost tega protiterorističnega početja in “zmanjševanja nevarnosti novih terorističnih napadov”, vam bo Administracija odgovorila, da vsi napadi “potekajo v skladu z ameriško zakonodajo in budnim očesom Pravosodnega ministrstva”. Bivši agent CIA dodaja: “Glede tega nismo več v vrtcu. To počnemo že od leta 2001 in vojna proti terorju je ustaljen protokol.”

Rizzo brani napade z letali brez posadke s trditvijo, da bi za pobijanje pomembnih oseb v terorističnih organizacijah sicer lahko uporabili druge načine (kot je na primer klasično bombardiranje), a ji skrbi kolateralna škoda in so se zato “odločili za čim čistejši način”. A tiho doda, da se včasih s podatki o naslednji tarči v roki sprašuje, kako bi njegova starša gledala na njegovo pobijanje na daljavo.

Ob četi ljudi različnih profilov, ki so vpleteni v desetletje pobijanja Ameriki nevšečnih ljudi, so verjetno najbolj zaslužni pravniki. Ti so vojski in Osrednji obveščevalni agenciji zelo radi priskočili na pomoč in jim natančno razložili mednarodne zakone in situacijo na državnih mejah ter jim tolmačili svojstven jezik predsedniških navodil. Najprej Bushevih, zdaj Obamovih.

Na koncu je usoda ljudi, za katere CIA meni, da so resna nevarnost državni varnosti, v rokah pravnikov, ki povejo ali je atentat upravičen ali ne. Če CIA ni imela dovolj dokazov o smrtonosnosti osebka, so jih zavrnili. Rizzo pravi, da je dobil vsaj eno navodilo za usmrtitev na mesec, lovili pa so vsaj 30 ljudi naenkrat. Večino so pobili, a glavni tarči sta še vedno na prostosti: Osama bin Laden in Ajman al Zavahiri.

Viri: Newsweek, Wikipedia

Na svetu je informacij do Lune in še dlje!

Fante in dekleta fakultete za komunikacije in novinarstvo na univerzi Južne Kalifornije je zanimalo, koliko informacij je na svetu in koliko jih lahko shranimo ter oddajamo (analogno in digitalno).

Glavni raziskovalec Martin Hilbert nam pove, da smo leta 2007 lahko shranili 295 eksabajtov informacij, kar pomeni 295 milijard gigabajtov. Če bi vse to zapekli na zgoščenke, te pa postavili eno na drugo, bi kup segel do Lune in še za četrtino te razdalje čez. Ali še bolj nazorno: če bi vse te informacije pretvorili v knjige, bi na vsakega Zemljana prišlo 600 tisoč knjig! Naše kapacitete shranjevanja se podvojijo vsaka dobra tri leta, kar je štirikrat hitrejša rast od rasti gospodarstva.

A vse te številke niso nič v primerjavi z naravo in vesoljem. Če bi hoteli poimenovati vse zvezde v vesolju, bi se na disku znašla le tisočinka. In to pri vsem papirju, vseh videotrakovih in vseh možnih čipih.

Poleg tega je človeštvo leta 2007 oddalo 1,9 zetabajtov informacij s tehnologijo kot je televizija, internet, radio ali GPS. Kar je isto, kot bi vsak Zemljan prebral 174 časopisov na dan.

Na dvosmernih napravah, kot so mobiteli, smo ljudje istega leta z drugimi delili 65 eksabajtov (torej 65 milijard gigabajtov), kar je isto, kot bi vsak Zemljan vsak dan drugim poslal za šest časopisov informacij.

Če mi ne verjamete, naj vam te nepredstavljive številke predstavi sam gospod Hilbert.

Vir: University of South California

Diktatorji s sinovi prej ali slej propadejo

Hosni Mubarak ima pred seboj tisoče jeznih državljanov in prej ali slej bo moral zapustiti položaj modernega faraona. Stephen Kinzer z The Daily Beast pravi, da je to zato, ker ima sina. Pravzaprav vsi diktatorji, ki imajo sinove, naj bi sčasoma izgubili prestol.

Težava je v tem, da je Mubarak jasno povedal, da ga bo nasledil Gamal, njegov 47-letni sin, po poklicu bankir. Izmed 80 milijonov Egipčanov je prav on najbolj usposobljen za vodenje države? Seveda, če je pa Hosnijev sin. Lahko je razumeti, da je bil to en izmed razlogov, ki je razkuril državljane.

Prej omenjenega pravila za diktatorje se očitno zavedata tudi predsednik Jemna, Ali Abdul Saleh, ter kralj Jordanije, prav tako Abdul. Prvi je takoj, ko so se začeli nemiri v Egiptu, javno obljubil, da ne bo več poskušal postaviti svojega sina za svojega naslednika. Kralj Abdul, ki je sam nasledil svojega očeta, pa je odpustil vso svojo vlado, da bi okrepil svoj režim.

Seveda so sinovi, ki so obdržali oblast, na primer sirski Bašar ali korejski Kim. A kot pravi Kinzer, je to bolj izjema kot pravilo. Afrika je polna primerov: sinovi Idija Amina, Daniela Arapa in Joma Kenyattaja niso mogli obdržati oblasti. Tudi sin haitijskega predsednika Duvaliera ni zdržal. Ljudje pač v njih vidijo njihove očete, ki jim niso ravno pri srcu.

A glavni problem diktatorskih sinov je njihov način življenja, ki moti ljudi. Prvi izmed Gadafijevih sinov, Saif, je osumljen prekupčevanja z orožjem. Drugi sin, Hanibal, pa je bil aretiran v Švici, ker je nadlegoval služkinjo. Seveda to ni vse. Hanibal je napadel italijanske policiste, pijan prehitro vozil po Elizejskih poljanah, v Londonu pa so morali posredovati policisti, ker so prijavili kričanje njegove žene. Na koncu je rekla, da se je porezala.

Tudi sinova najbolj znanega diktatorja, Sadama Huseina, sta bila zloglasna mučitelja in posiljevalca. Kot se pač spodobi za diktatorsko zalego, ne? Posiljevalec je bil tudi Nicu Ceauşescu, sin ubitega romunskega diktatorja. Poleg tega je bil tudi kockar in pijanec. Liberijski Chucky Taylor in srbski Marko Milošević sta znana po drogiranju in prodaji drog.

Poleg alkohola, drog in žensk so svojo privilegiranost pokazali tudi pri športu. Mladi Milošević je rad vozil hitre avtomobile, sinova Huseina in Gadafija sta prevzela državni športni program. Slednji je celo postal nogometaš.

Tudi nasilje jim ni tuje. Chucky Taylor je premlatil svojega šoferja do smrti, ker je na avtomobilu odkril prasko. Uday Hussein je mučil nogometno reprezentanco, ker so bili zanič. Zanima me, kaj se je zgodilo s severnokorejskimi nogometaši.

Ni čudno, da se ljudje razburjajo, ko pa imajo sinovi njihovih voditeljev takšne privilegije. In kaj vam je storiti, če boste kdaj diktatorji?

Prva opcija je “svilena vrv”, zelo priljubljena pri turških sultanih. Svoje sinove so namreč ubili, saj so tako preprečili težave, ki jih lahko nakopljejo moški potomci. Sliši se kruto, a če primerjate enega mrtvega plemiča s tisoči žrtvami po celi Evropi zaradi vojn za nasledstvo… Zakaj so jih ubijali z davljenjem? Ker je njihova kri preveč plemenita, da bi jo prelivali.

Druga opcija je ne imeti sinov. George Washington je baje šel po tej poti (nekateri sicer pravijo, da je bil sterilen). V njegovih časih je bila monarhistična ideja še kako močna, zato bi bil po vseh pričakovanjih naslednji predsednik njegov sin. Kar bi povsem spremenilo zgodovinski tok Združenih držav.

Tretja opcija so hčere. Zgodovina nas uči, da so ženske potomke samodržcev dobre voditeljice. Indonezijska Sukarnoputri, pakistanska Buto, bangladeška Hasina in Indira Gandi iz Indije. Bile so sposobne voditeljice in četudi niso bile imune na korupcijo, so bile bolj odprtega duha, raje so se pogajale in manj so jih mikale nevšečne dejavnosti, kot so dirkanje, drogiranje in mučenje.

Kinzer še zaključi, da je za Mubaraka prepozno, saj hčerke nima, sina pa verjetno ni primerno daviti pri tej starosti.

Vir.

Napeta zgodovina angleškega jezika v tisoč besedah

Gotovo ste se kdaj vprašali, zakaj je angleščina polna besed, ki vas spomnijo na druge jezike. Nemščina, danščina, latinščina, francoščina, arabščina… Naj vam povem zgodbico o jeziku, ki za časa Julija Cezarja sploh ni še obstajal, danes pa ga govori poldruga milijarda ljudi.

Okrog drugega tisočletja pred našim štetjem so se tri ljudstva Piktov, Škotov in Britoncev odločila, da obiščejo neobljuden otok, ki takrat še ni imel imena. Bili so keltske krvi in v stoletjih raziskovanja so se naselili po celem otoku. Pikti in Škoti na sever, kjer so se z leti zmešali in združili, na jug pa so svoje naselbine postavili Britonci.

Pol stoletja pred začetkom novega štetja so Rimljani slišali za to skrivnostno zemljo in se odločili, da jo preverijo. Zgradili so mesta, utrdbe in zidove, se tu pa tam stepli z domorodci, potem pa po slabih petsto letih odšli, saj je ogromni Imperij umiral pod težkimi škornji Germanov. Brez rimske železne roke in vojske so se neoboroženi Britonci znašli pred srboritimi Pikti in Škoti, ki so hoteli še Jug. In prav Germane so Britonci poklicali, zakaj slišali so bili, da so vojaško podkovani in da z njimi ne gre češenj zobat.

Germani so rade volje prišli na pomoč, z levo roko premlatili vsiljivce s Severa in mimogrede opazili, da je rodovitna zemlja nekaj, kar bi jim prišlo prav. Zatajili so britonske prijatelje in zasedli celotno ozemlje južne Anglije. Nekje se je sicer upiral neki Artoruis, a brez posebnega uspeha. Kasneje so ga Angleži kljub neuspehu povzdignili v najvišjega junaka. Ker junaka moraš imeti, ne?

Kakorkoli, Germani so se ustalili, se tepli med seboj in končno določili kraljestvo Zahodnih Saksonov za center dogajanja, še prej pa je Vatikan poslal petdeset menihov z Avguštinom na čelu, da prepriča “ljudstvo angelskega obraza, a zapisano hudiču”, da je njegova vera dosti boljša. V nekaj stoletjih se je nato z ducat keltskimi, nekaj latinskimi in ogromno nemškimi besedami rodila anglo-saksonska govorica, ki ji lingvisti zelo radi rečemo Stara Angleščina.

Proti koncu devetega stoletja so se za obisk Otoka odločili Skandinavci. Danci, natančneje. Hoteli so razširiti svoj lebensraum, a naleteli na kralja Alfreda, ki je zaradi svoje odličnosti edini v zgodovini Anglije prejel naslov Veliki. Neke vrste Chuck Norris srednjega veka. Alfred Veliki, torej, je nekaj časa mlatil Dance, ki so zasedli del ozemlja in tam ostali, dokler jih nista pregnala njegova sin in vnuk. Ogromno zemljepisnih imen je ostalo s tistega časa. Pravzaprav so vsa imena, ki se končajo na –ton, –thorpe, –by ali –ham skandinavskega porekla. Kaj pa Manchester, bodo vprašali nogometni navdušenci. Njihovo ime izvira iz latinščine, kjer –chester pomeni tabor.

A resnične spremembe za nam tako ljubi jezik so se šele začele. Tako kot vedno, so štalo delali Francozi. Natančneje njihovi takrat na novo naseljeni prijatelji s Skandinavije, Normani. Ko so v enajstem stoletju izgnali angleškega kralja Ethelreda Nepripravljenega. (lahko si mislite, zakaj ga Zgodovina ne mara), so ga gostoljubno sprejeli, mu dali normansko ženo, s katero je imel sina Edvarda. Ta je bil veliko mogočnejši kot njegov svetlikajoči se moderni soimenjak, saj se je odpravil v Anglijo in prevzel prestol. Ker se ni rad zabaval med rjuhami, je umrl brez nasledstva, njegovo mesto pa je naslednji dan prevzel Harold z Wessexa. Lahko si predstavljate, da Normanom to ni bilo povšeči. Viljem z Normandije, Edvardov bratranec, je vprašal papeža, če se gre lahko malce pretepat, potem pa s svojimi francoskimi prijatelji potolkel Harolda. V krvavih bitkah je umrla večina angleških plemičev, zato jih je Viljem po svojem vzponu na prestol uvozil iz Francije.

To so bili najtemačnejši dnevi za angleščino, saj so jo govorili le kmetje. Dvor je govoril francosko, piflarji pa so svoje ugotovitve ali umotvore pisali v latinščini. Kler je, logično, prav tako prisegal na jezik Rimljanov. A vmes je udarila kuga, pomorila več kot polovico Evropejcev, francoski kralj pa je bil jezen na svoje plemiče, ki so se zelo radi selili v Anglijo in jim napovedal vojno. Po eni strani so angleško govoreči “mali ljudje” prevzeli delo umrlih menihov in učiteljev in vrnili angleščino na ustnice Otočanov. Po drugi strani pa se je plemstvo odločilo, da je angleščina boljša od žabarske francoščine, predvsem zato, da še bolj razkurijo Francoze, ki so se sto let klali z njimi. Ko so ustoličili Henrika 4.0 in to spet v angleščini, je ta zelo spremenjeni jezik postal še uraden.

Spremenjen je bil tako v besedišču kot tudi v slovnici. V dvesto letih je Francozarjem uspelo vriniti toliko svojih besed, da je še dandanes več kot polovica angleških besed francoskega (oziroma latinskega) izvora. Znebili so se spolov, števil in deklinacij, za kar se jim zahvaljuje vsak mladenič in mladenka, ki se začne baviti z angleščino.

Obdobju od normanske invazije pa do Tudorjev petsto let kasneje rečemo obdobje Srednje Angleščine.

Nova angleščina, torej ta, ki jo bolj ali manj govorimo danes, se je rodila z renesanso, tiskom in prevajanjem Biblije. Ko je Primož Trubar pri nas skozi sveže tiskano besedo veleval, da moramo biti pokončne drže in veliko dihati, se je londonski tiskar William Caxton, da je izjemno težko tiskati čudne besede njemu tečnih dialektov, zato je ortografijo poenostavil in začel standardizacijo angleškega jezika. Medtem so bili zaradi vsesplošne renesanse ljudje navdušeni nad latinščino in vse, kar je smrdelo po francoščini, predelali po šabloni latinskih besed. Ker je latinščina pač čistejša od njenih derivatov. (Tako je descrive postal describe, dette je postal debt in tako dalje.)

Seveda je bil kraljevi dvor Tudorjev, čistunov, proti mešanju in renesančnem spreminjanju ljubega jezika. Tako sta se na Otoku govorili dve angleščini: tista bolj preprosta (paradoksalno kraljeva) in tista bogatejša, polna tujk. Torej angleščina ni bila še povsem poenotena. Še sam Vili Shakespeare je mešal oba jezika in si sproti izmišljeval nove besede.

V 17. stoletju pa so se po dolgih mukah in nekaj zažganih “heretikov”, ki so si upali prevajati Sveto pismo v svoj jezik, odločili, da je čas za uradni prevod. Če so po zaslugi Henrika Osmega ravno ločeni od Vatikana. Kralj Jakob Prvi je zbral kup strokovnjakov, jih zaprl v samostan in leta 1611 po celotnem kraljestvu poslal Sveto pismo v londonskem narečju. Kar je pomenilo standardizacijo jezika, Londončani pa so po novem govorili uradno angleščino. (Beri: cela Anglija je morala govoriti po londonsko.)