Zakaj je v morju sol?

Vsak pozna kakšno legendo o slanosti morja, vključno z neslano šalo o kitih in masturbiranju. A kaj o tem pravi znanost?

Znanost pravi, da v morju sploh ni soli.

Čakajte, kaj? V morju so le raztopljene snovi, katerih usedline ustvarijo sol. V morski vodi so doslej našli 72 različnih elementov in možno je celo, da je v njej vsak naravni element našega planeta. Kakorkoli, največ je klorovih ionov (dobrih 53%) in natrija (slabih 31%), elementa, ki tvorita navadno sol. Ostali relativno pogosti elementi so magnezij (4%), žveplo (2,5%), kalcij (1%), in kalij (1%). Zaradi teh šestih elementov je voda slana.

Povprečno je slanost vode 35o/oo, kar pomeni 35 delcev soli na tisoč delcev vode. Kar je kar veliko – čajna žlica soli na kozarec vode. Če na hitro ocenimo količino morske vode na Zemlji, lahko izračunamo, da je v morju neverjetnih 50 milijonov milijard ton soli. Če bi vso to sol spravili iz morja na površje, bi ta pokrila cel planet, segala pa bi dobrih 150 metrov visoko!

Seveda pa je koncentracija soli po celem svetu različna (kot je ugotovil gospod William Dittmar) – največja je v Rdečem morju in Perzijskem zalivu, najmanj pa v Baltskem morju. Ravno ta razlika v koncentraciji nam izda, zakaj je sol v morju. Višja koncentracija soli je v toplih morjih, kjer čista voda izhlapi in pusti za seboj sol, v hladnih pa je je manj, ker čista voda neprestano priteka iz rek in talečih se ledenikov.

Znanstveniki menijo, da so ocenani nastali potem, ko se je vodna para “razplinila” iz raztaljenih kamnin, ki so nekoč prekrivali večino vročega planeta v nastajanju. Para je ustvarila oblake, iz katerih je potem deževalo, potem, ko se je Zemlja ohlajala. Prvotni oceani so bili predvsem sladkovodni, a s časom se je v njih nabrala sol, ki je prihajala z rekami, hidrotermalnimi kanali in podvodnimi ognjeniki.

Dež je bolj kot ne čista voda (malce bolj kisla zaradi plinov, ki jih pobere v atmosferi). Zato so reke sladkovodne – a zares niso povsem “čiste”. V sebi nosijo sledove soli in drugih kamnin, ki se izločajo v vodo iz kamenja v strugah. Na leto naj bi vse reke sveta v morje prinesle skoraj 4 milijarde ton soli! Znanstveniki računajo, da je pri takšnem razmerju trajalo do 300 milijonov let, da je morje postalo tako slano, kot je danes.

Zanimivo je, da reke (ki so sladkovodne), prenašajo veliko več kalcija, bikarbonatov in kremena kot slana voda v morju. A morje kljub temu vsebuje več natrija in klorida. Razlog za to so morska bitja, ki za svoje skelete in oklepe uporabljajo kalcij. Alge na primer, potrebujejo kremen. Po drugi strani pa morski polži izločajo svinec, morske kumare pa izločajo vanadij.

Prepogni papir in stopi na Luno

Od nekdaj sem si želel stopiti na Luno, kjer bi na temni strani Lune preveril, če imajo nacisti res svojo bazo, občudoval bi Zemljo in pogledal, če so Američani res tacali po naravnem satelitu. Seveda bi tudi poskusil, če je res iz sira.

A ker nimam rakete, sem se vprašal, kako do Lune s pomočjo navadnega papirja. Vprašanje “Kolikokrat moram prepogniti papir, da bi lahko prek njega prišel do Lune?” je povsem na mestu, če predpostavimo, da lahko papir prepognem kolikokrat pač hočem. (Fizično to pač ni mogoče.)

Odgovor je okrog 43-krat.

Luna je oddaljena malce manj kot 400 tisoč kilometrov, list papirja pa je “debel” desetino milimetra – ali milijoninko kilometra. Eno milijoninko lahko podvajamo, dokler ne pridemo do 400.000 ali pa 400.000 razpolavljamo dokler ne pridemo do milijoninke. Število prepognjenj je pravzaprav neverjetno majhno, saj se debelost papirja povečuje eksponentno, kar pomeni, da vsakič ko papir prepognemo, debelino podvojimo.

S prepogibanjem papirja v matematične namene se zadnjega pol stoletja najbolj ukvarjajo Japonci, osnovne aksiome za to pa je pred slabim desetletjem postavil japonski matematik Koširo Hatori.

A to je vse le teorija, saj je papir omejen na 12 prepogibov. Vem, v šolah so nam zatrjevali, da papir lahko prepognemo le sedemkrat ali osemkrat, odvisno od vztrajnosti, a nam je ameriška študentka Britney Gallivan pred osmimi leti dokazala, da lahko s posebno tehniko papir prepognemo dvanajstkrat.

Kar pomeni, da ne bi dosegli več kot metra dolžine s prepogibanjem, kaj šele kolosalnih 400 milijonov metrov, kolikor bi potrebovali do Lune. A lahko se tolažite, da bi v svetu teorije do Lune prišli s pomočjo papirja…

6 bizarno nenavadnih krajev, ki jih še ne poznate

Ko je govora o nenavadnih krajih, vsi pomislimo na avstrijsko mesto Fucking, ki leži 33 kilometrov severno od Salzburga. A ker je človek neverjetno zanimivo bitje, je na svetu še ogromno skrivnostnih in čudnih krajev, o katerih še nismo slišali. V tem članku si bomo pogledali šest krajev, ki so bodisi nenavadni ali pa bizarni. Če je kraj mogoče najti na zemljevidu, kliknite na fotografije, ki vodijo do njega.

Aeriški Imperij - intergalaktični mikronarod

Šaljivo ime, ki namiguje na ameriški imperij, je čudovitega leta 1987 ustanovil kanadčan Eric Lis, ki je z ustanovitvijo mikronaroda razglasil, da Aeriški Imperij obsega devet milijonov kvadratnih kilometrov in zaobjema več galaksij, ki so v vojni z ostalimi mikronarodi. Glavno mesto imperija je Montreal, denarna valuta sta Mu in Solari, trenutno pa ima 414 prebivalcev. Več o imperiju si preberite na njihovi uradni strani.

 

Argleton - mesto, ki ne obstaja

Argleton je fantomsko mesto v Angliji, ki obstaja le v Google Zemljevidih. Ker Googlove podatke uporabljajo tudi druga podjetja in storitve, kot so nepremičninske agencije, vremenarji in zavodi za zaposlovanje, se mesto Argleton pojavlja v veliko resničnih spiskih. Ljudje so sicer resnični, a zares živijo v okoliških krajih, zaradi šale pa so vpisani pod Argleton. Od konca letošnjega januarja tega izmišljenega mesta ni več v Zemljevidih, sem pa na spletu našel “skrinšot”.

Centralia – mesto duhov, ki gori že 50 let

V nekoč tisočglavem mestecu Centralia v Pensilvaniji trenutno živi le še sedem ljudi. Leta 1962 so po nekih teorijah ob robu mesta zažigali odpadke, zato se je pod zemljo vnel požar. Skozi leta se je požar razširil na celoten zapuščen rudnik premoga pod mestom. Ker se je iz zemlje sproščal ogljikov monoksid in ogljikov dioksid, so se prebivalci sčasoma izselili. Danes na požar kažejo mnogi opozorilni znaki in dim, ki se dviga iz odprtin.

Kraljestvo drugega sveta – samostojna mikrodržava sadomazohistov in domin

Leta 1997 se je v manjšem kraju na Češkem, v dvorcu iz 16. stoletja, odprlo Kraljestvo drugega sveta, ki je pravzaprav kompleks za sadomazohiste, v katerem vlada matriarhija. V dvorcu imajo svojo valuto, potne liste, policijo, sodišča, zastavo in celo himno. Trenutna kraljica je Patricija I. Njihov glavni cilj je “dobiti čimveč moških bitij pod neomejeno oblast Vrhovnih Žensk na čimvečjem ozemlju”.

Shingo – kraj na Japonskem, kjer je pokopan Jezus

Ste vedeli, da je Jezus večino življenja preživel na Japonskem? Žal mi je, mormoni, ni šel v Salt Lake City, ampak v Shingo. Še njegov grob imajo! Legenda pravi, da je pri svojih enaindvajsetih odpotovaj na Japonsko, kjer je ducat let študiral teologijo, potem pa se pri 34-ih vrnil v Judejo. Seveda ni umrl na križu – njegov brat Isukiri je to storil namesto njega. Jezus je raje pobegnil čez Sibirijo in Aljasko na sever Japonske, kjer je začel pridelovati riž, se poročil, imel ogromno družino in umrl. Poleg samega Jezusovega groba imajo še eno grobnico, v kateri naj bi bilo shranjeno uho njegovega brata in šop las njegove mame Marije.

 

Kostnica Sedlec – kjer “kostnica” dobi dobeseden pomen

Čehi imajo še en bizaren kraj, kostnico Sedlec. Ko je pater Henrik proti koncu 13. stoletja prišel s Palestine, je od tam prinesel pest prsti. Posul jo je okrog svoje kapele, kar je parcelo spremenilo v najbolj zaželjen kraj za zadnje počivališče. Ko je kuga in nekaj vojn pomorilo na tisoče ljudi, so morali pokopališče širiti. Na začetku 15. stoletja so zgradili gotsko cerkev, kosti pa so pospravili na podstrešje. Leta 1870 je lesni mojster František Rint vse te kosti “spravil v red” in iz njih naredil štiri mogočne kupe kosti, lestence iz skoraj vseh vrst človeških kosti, okrasil je oltar in iz kosti naredil grb Schwarzenberga. Poleg tega je izdelal še koščene moštrance ter se z njimi še podpisal.