Razkritih stotero tajnih lokacij Severne Koreje

  Severna Koreja je zaradi svoje skrivnostnosti izjemno zanimiva za Zahod. Pred časom sem vam pokazal video, v katerem se novinar ukvarja s to državo, danes pa si poglejmo najbolj zanimive kraje Severne Koreje, ki so jih razkrili mladi vohuni.

O čem govorim? Študent Curtis Melvin z univerze George Mason (Virginia), je pred dobrimi tremi leti začel projekt “Razkrita Severna Koreja”, dve leti kasneje (torej lani) pa je projekt postal glavno orodje za preučevanje te tajne države, zahvaljujoč vojski amaterskih vohunov. Ljudje, ki so potovali po Severni Koreji, so skrivoma svoje najdbe naložili na Google Earth, datoteko pa najdete tukaj (prihranil sem vam delo z registracijo na forumu in iskanjem).

Na zemljevidu je impresivno ogromno lokacij. Karkoli si lahko zamislite: jedrske elektrarne, vojaška komunikacijska infrastruktura, izstrelišča za rakete, farme nojev, ne-več-skrivne zapore, razkošne vile in dvorce politične elite, vse lepo obkroženo z revščino in bedo.

Poglejmo si 5 najbolj zanimivih lokacij. Izbral sem si elitne komplekse in poslopja, saj so pravo nasprotje tistega, kar se dogaja po ulicah. Ko si enkrat snamete datoteko in jo zaženete v Google Earth, si lahko pogledate na stotine lokacij, razdeljenih na kategorije. Tiste bolj kontroverzne ali znane imajo tudi povezave do člankov ali videoposnetkov.

1. Počitniški kompleks Čangsung

Ko je bil še živ Kim Il Sung, je Kim Jong Il zgradil ogromen kompleks, na katerem so vsa poslopja povezana s podzemnimi rovi (Severna Koreja je nasploh znana po njih). Prva lokacija je kompleks Čangsung, ki stoji ob jezeru Supung. Pravijo, da je tam idealno za ribarjenje in smučanje na vodi. Znano je, da so podzemni rovi speljani iz Kimove koče pod reko Jalu tja do Kitajske.

2. Dvorec za tuje goste Taedong

Na satelitskem posnetku vidite eno izmed uradnih hiš za tuje goste, ki se pridejo poklonit Demokratični ljudski republiki Koreje. Za razliko od drugih tovrstnih poslopij, ki so pod nadzorom Ministrstva za zunanje zadeve, je Taedong del številnih poslopij same politične elite in ga zato varuje enota telesnih stražarjev Varnostne službe.

3. Rezidenca št. 55

Pod zelo nedomiselnim imenom se skriva uradna rezidenca “ljubljenega vodje” Kim Jong Ila. Glavna stavba je očitno ogromno poslopje zraven umetnega jezera z manjšimi otoki. Vidi se tudi varnostno poslopje s tekaško stezo in privatno dvorišče za parade, na kateri si verjetno Kim ogleduje svojo lastno pretorijsko gardo. Dve stavbi z zelenima strehama sta po vsej verjetnosti kino (vsaj tako trdijo Američani), ne manjka pa tudi pristajališče za helikopter. Tisti, ki so imeli priložnost dvorec videti od znotraj, pravijo da je zelo bogato okrašen.

4. Prepovedano mesto

5. Jahta Kim Jong Ila

Hitler je imel židovske prednike

Že dolgo se je spekuliralo, da je imel Hitler judovske prednike, zdaj pa je to trdno dejstvo. Belgijski novinar Jean-Paul Mulders in zgodovinar Marc Vermeeren sta poiskala 39 sorodnikov zloglasnega diktatorja, vključno z avstrijskim kmetom, ki je bil njegov bratranec. Vzela sta jim vzorce sline in raziskava DNK je pokazala, da so njihovi predniki židovskega porekla – torej “manjvredne rase”, ki jo je Hitler hotel na vse načine uničiti.

Našla sta kromosom, ki ga imenujejo E1b1b1, katerega izvor je Bližnji Vzhod ali vzhodna Afrika. V Zahodni Evropi je zelo redek in se večinoma pojavlja pri maroških Berberih in sefardičnih judih (potomcih judov, ki so živeli na Iberskem polotoku, preden so jih na koncu petnajstega stoletja pregnali).

“Lahko zaključimo, da je bil Hitler v sorodu s tistimi, ki jih je najbolj sovražil,” je zapisal Mulder v belgijski reviji Knack. Sploh pa ne potrebujemo moderne znanosti, da vidimo, da Hitler ni bil arijskega porekla. Omenjeni kromosom je torej najbolj pogost v židovski populaciji. Da ne bi bilo ugovorov, sta strokovnjaka še zatrdila, da so poskusi potekali pod strogim nadzorom v laboratoriju.

Specialist za genetiko, Ronny Decorte, je dejal, da je to presenetljivo odkritje, glede na to, da se je nastanek nacizma vedno vrtel okrog krvi in rase. A to ni prvič, da Hitlerju pripisujejo židovske korenine. Že dolgo se je govorilo, da je bil njegov oče Alois nezakonski sin Marie Schickelgruber in devetnajstletnega žida Frankenbergerja.

Ne morem se še odločiti ali je odkritje srhljivo žalostno ali neverjetno smešno.

Vir: The Daily Telegraph

Človeštvo bo prvič zelo napredno čez 90 let

Če se sprašujete, kako napredno je človeštvo, vam lahko povem, da še nismo tako impresivni. Mogoče vam iPhone na mizi govori drugače, a če upoštevamo lestvico nekega Rusa, nismo niti na prvi stopnji.

Kardaševa lestvica

Ta Rus je bil Nikolaj Kardašev (ni v sorodstvu z ameriško zvezdnico), ki je lestvico zasnoval leta 1964. Z njo naj bi izmerili stopnjo napredka določene civilizacije. Kdor verjame, da je človeštvo edina civilizacija v vesolju, naj ne bere naprej.

Obstajajo tri stopnje (v znanstveni fantastiki so dodali še četrto), temeljijo pa na količini energije, ki jo ima civilizacija na voljo in stopnji koloniziranosti vesolja. Civilizacija prve stopnje je dosegla popoln nadzor surovin na svojem planetu, tista na drugi stopnji obvladuje surovine v svojem sončnem sistemu, tretja pa surovine galaksije. Človeštvo je trenutno na stopnji 0,72, prvo stopnjo pa nam obljubljajo za leto 2100. Druga stopnja nas baje čaka leta 11200. Huh.

Kaj sploh pomeni, da smo na 0,72 stopnji? To pomeni, da uporabljamo 0,16% planetarne energije, ki nam je na voljo. Več o tem tukaj.

Kako biti bolj napreden?

Prvo stopnjo razvitosti nam torej napovedujejo do leta 2100. Obstajajo trije načini, da jo dosežemo. Na veliko bomo morali uporabljati fuzijo, kar pomeni, da bi morali na sekundo pregoreti tono vodika v helij. Poleg tega bomo morali ugotoviti, kako pridobivati antimaterijo. Če nam to uspe smo na konju, saj en kilogram antimaterije baje prinese 180 petadžulov energije, kar je enako štirim eksplozijam v Hirošimi. Po drugi strani to ni tako dobra ideja, saj bi kaj kmalu zadevo uporabili za orožje. Tretja možnost je zbiranje sončne energije, a četudi to že počnemo, smo še na začetku. Trenutno ni pogojev, da bi zbrali vso sončno energijo, ki pride na Zemljo, če pa bomo nekoč zgradili ogromne satelite, ki bi jo zbirali, bi prvo stopnjo lahko dosegli.

Za drugo stopnjo razvitosti po Kardaševu, ki naj bi jo človeštvo doseglo v naslednjih 9200 letih, bi morali izumiti t.i. Dysonovo sfero, sistem satelitov, ki bi krožili okrog zvezde in bi jo povsem zaprli ter ujeli večino njene energije. Če se vam to zdi nemogoče, poskusite z drugo možnostjo: spraviti zvezdno maso v črno luknjo in zbirati fotone, ki bi se ob tem sprostili. Če to ne uspe, lahko še vedno koloniziramo dovolj veliko število zvezdnih sistemov in lovimo energijo posamične zvezde. Upajmo, da v devetih tisočletjih ugotovimo, kako v krajšem času prepotovati 40 tisoč milijard kilometrov do prve zvezde.

Tretja stopnja preprosto pomeni uporaba istih tehnik kot druga stopnja, le da se jih uporablja na vseh zvezdah v vsaj eni galaksiji. Civilizacija tretje stopnje ima mogoče celo sposobnost ujeti energijo, ki jo sproščajo supermasivne črne luknje, ki naj bi obstajale na sredini vsake galaksije.

Verjetno ni vse tako preprosto…

Človeštvo je v svoji relativno kratki zgodovini šlo skozi veliko večjih sprememb, kot je bila na primer industrijska revolucija 18. stoletja. Tranzicija med stopnjami Kardaševe lestvice bi znala prav tako predstavljati podobne dramatične družbene prevrate, saj tranzicija pomeni nenadno povečanje surovin, ki so na voljo. Nekateri pravijo, da tranzicija z ničte stopnje na prvo stopnjo (torej čez 90 let) lahko pripelje do samouničenja, drugi pa pravijo, da kmalu na Zemlji ne bo več prostora za nadaljne ekspanzije.

Prekomerna uporaba energije brez zadostnega odvajanja toplote bi verjetno naredilo svet neprimeren za življenje višje razvitih vrst, kar pomeni, da bi bil napredek protiproduktiven. Če vzamemo kot primer naš planet, bi temperatura morske vode nad 35°C pomenila smrt vsega morskega življa. Nas pa znanstveniki tolažijo, da bomo med svojim razvojem do prve stopnje seveda odkrili tudi tehnologijo, ki bo tovrstne scenarije preprečila.

Kardašev naklada!

Tako kot vsaka stvar, ima tudi Kardaševa lestvica nasprotnike. Glede na to, da nikakor ne moremo razumeti naprednih civilizacij (glede na to, da sami to nismo), ne moremo predvidevati njihovega obnašanja. Kardaševa lestvica po vsej verjetnosti ne more pokazati, kaj se bo zgodilo, ko dosežemo višjo stopnjo razvoja.

Če gledamo bolj neposredno, Kardaševa lestvica civilizacije ocenjuje glede na njihovo zmožnost shranjevanja energije, “kaznuje” pa tiste, ki odkrijejo bolj učinkovito rabo energije, ki je že na voljo. Napredna civilizacija bi se prav lahko odločila, da se sploh ne bo širila, ampak bo raje ugotovila, kako bolje izkoristiti to, kar že ima.

Robert Zubrin, ameriški vesoljski inžinir, najbolj znan po zagovarjanju misije na Mars, stopnje uporablja zato, da pokaže, kako dominantne so vrste. Civilizacija prve stopnje je tista, ki se je razširila po celem planetu (kar pomeni, da smo ljudje to stopnjo že dosegli), drugo stopnjo bi dosegli takrat, ko bi postavili kolonije v bližnjih zvezdnih sistemih, tretjo stopnjo pa s kolonizacijo celotne galaksije.

Glede na to, da imamo spet težave leteti na Luno, ki je od Zemlje oddaljena “le” dobrih 400 tisoč kilometrov, Mars pa nam je še utopija, smo še prekleto daleč od resnega napredovanja. A za generacije, ki zdaj naseljujejo Zemljo, to sploh ni važno. Za nas je napredek, če imamo v dnevni sobi HD televizor ali če se Damjan Murko en teden ne pojavi v rumenem tisku.

Most, ki so ga preselili iz Londona v Arizono

Mogoče se sliši kot prevara iz Las Vegasa, a Arizona dejansko ima London Bridge. In baje je druga največja atrakcija v državi, takoj za Velikim kanjonom. Da smo si na jasnem, to ni navaden most, ki bi ga le poimenovali v čast veliki evropski prestolnici. Ta most se je zares svoje čase raztezal čez reko Temzo.

V Londonu so ga zgradili leta 1831 in kmalu (1896) je postal premajhen za 8000 pešcev in 900 kočij na uro. Leta 1902 so ga razširili, a se je začel počasi potapljati. Leta 1967 ga je londonska občina dala na trg (dejansko je to možno!), naslednje leto pa ga je kupil naftni mogotec Robert P. McCulloch za dva milijona in pol dolarjev. Lani bi zanj odštel le 15 milijonov…

Kakorkoli, McCulloch je imel velike načrte z mostom. Zahteval je, da ga prepeljejo iz Londona v Arizono, kos za kosom in ga poustvarijo blizu novega naselja, ki ga je gradil na ob jezeru Havasu, umetnim rezervoarjem na reki Kolorado. Rekonstrukcija je bila končana leta 1971 in s tem postavila omenjeno jezero na zemljevid turistov.

Še ena zanimivost: David Hasselhoff je posnel film "A Bridge Across Time”, v katerem mora rešiti svoje dekle, ki jo je ugrabil Jack Razparač. Njegovo dušo so namreč po nesreči prinesli v Arizono v zidaku londonskega mostu.

Kako naravno je “naravno” milo?

Že nekaj časa sem zelo navdušen nad tekočim milom Luna, ker tako neverjetno diši. Pri milih se sicer ne ukvarjam preveč s sestavinami, a ker Luna trdi, da njihovi izdelki ne vsebujejo odvečne kemije in imajo več naravi prijaznih sestavin, sem se pozanimal, kako naravno je to milo.

Seveda je treba povedati, da Luna ne trdi, da je njihovo milo povsem naravno, a s svojimi malce dražjimi izdelki predvsem nastopajo kot bolj naravna alternativa ostalim detergentom.

Pa si poglejmo sestavine, ki so navedene na zadnji strani embalaže.

Prva sestavina je seveva voda in tukaj ni težav, če že ne uporabljajo vode iz ljubljanskega Šentvida.

Druga stvar, ki jo dajejo v milo, je natrijev lauret sulfat. O pravilnem prevodu me lahko grajajo kemiki. Natrijev lauret sulfat je znan po tem, da je poceni, a izredno učinkovit pri penjenju. Težava je v tem, da iritira oči in kožo, poleg tega pa nekateri izdelki s to snovjo vsebujejo manjše količine rakotvornega 1,4-dioksana. Manjše količine so sprejemljive, ne?

Tretja snov je (spet prosti prevod) kokamidopropilni betain, ki je izvleček kokosovega olja, ki je priljubljen zaradi svoje antiseptičnosti in svoje prijaznosti do kože. Kljub temu pa so ga leta 2004 v ZDA “izvolili” za največji alergen, ki pa je škodljiv le manjšemu odstotku ljudi.

Kokamidni dietanolamin je četrta sestavina, prav tako iz kokosovega olja in je nevarnejši le za tiste, ki so nagnjeni h kožnim obolenjem. Drugače ne dela težav.

Glicerin je organska spojina v daljnem sorodu z eksplozivom, ki sam po sebi ni škodljiv. Za zanimivost lahko omenim, da se ga uporablja kot preservativ, kot nadomestilo za bodibilderje, kot antifriz za rastline in tako naprej.

Natrijev klorid je le izumetničeno ime za navadno sol in ni nevaren.

Naslednja sestavina je citronska kislina, ki je naraven preservativ, ki jo najdemo pravzaprav povsod. V našem primeru je uporaben zaradi svoje sposobnosti čiščenja, ki ni nevaren okolju.

Stirin je le rahlo strupen in ga le sumijo, da je rakotvoren in nevaren prebavilom, jetrom in dihalom. Zato verjetno ni priporočljivo tekočega mila jesti.

Etilenediaminetetracetična kislina, ki ji pravijo kar EDTA, je malce bolj nevarna zadeva, ki pa se je ni tako lahko znebiti, saj je povsod. Ne naravno, seveda. Problem EDTA je v tem, da se razgradi v neko drugo neizgovorljivo zadevo in se naposled spremeni v diketopiperizid, ki je znan kot zelo trdovraten organski polutant. Če ga boste zaužili, zna povzročiti težave pri razmnoževanju in razvoju. A bolj alarmantna je raziskava, ki jo je opravil Lanigan, kjer so odkrili, da EDTA v stiku s kožo povzroči enake težave!

Heksil-cinamal je splošno uporabljen aditiv v kozmetični industriji in je uporaben kot aromat. V naravi ga sicer najdemo v kamiličnem olju. Če se ga uporablja prekomerno, lahko pride do alergičnih reakcij.

Metilkloroizotiazolinon je preservativ, ki učinkuje proti glivicam in bakterijam. V čisti obliki je izredno nevaren koži, a ni razloga za preplah, saj ga v tekočem milu najdemo predelanega in v majhnih količinah. V milu je torej zato, da pobije bakterije in glivice.

Zadnja sestavina je metilisotiazolinon je močan preservativ in biocid. Čeprav je dolgo veljal za varnega, so zadnje in vitro raziskave pokazale, da je nevrotoksičen, saj je podganam povzročil poškodbe celic in živcev. Na ljudeh še niso odkrili dolgoročnih posledic.

Je torej tekoče milo v vaši kopalnici nevarno? Po vsej verjetnosti ni, če vas pač ne polijejo s hektolitri. Težko pa rečem, da je to milo naravno. Mogoče le nima dodatnih kemikalij, ki jih imajo ostale “žajfe”. Edino, kar zamerim podjetju Orka, je nalezljiv “jingle” v njihovem oglasu.

Čisto kratka zgodovina začetkov Amerike (v 300 besedah)

Potem, ko je Kolumb odkril ta prekrasni Novi svet, je Evropa postala navdušena nad novimi možnostmi in dejstvom, da je ogromna plošča, na kateri živijo pravzaprav veliko večja, kot so menili dotlej. Angleži so tja pridno pošiljali ljudi, da so nazaj nosili materiale in dobrote.

Seveda so ugotovili, da za gojenje določenih stvari potrebuješ plantaže, zato so nekatere ljudi naselili tja za stalno. Posrečeno poimenovan možakar John Smith je zato ustanovil prvo angleško kolonijo Virginijo, ki jo je poimenoval po podjetju, v katerem je delal. Prvo mesto pa Jamestown, po svojem ljubljenem kralju.

Nato so priložnost zavohali verski odpadniki, kot so bili Puritanci. Najprej so se v Ameriko odpravili zaradi možnosti svobodnega prakticiranja svoje čistunske vere, nato pa so se čutili poklicani od Boga, da na novoodkritem ozemlju ustanovijo božjo skupnost. Tako so počasi nastajale kolonije, ki so se kasneje združile v skupnost kolonij Nove Anglije. (Izvirno, ne?) Mimogrede pa so pobili še kup Indijancev, za katere so menili, da so poslani od hudiča, da kaznujejo nepokorne Kristjane.

Ko se je na Novi celini nabralo dovolj ljudi, so se odločili, da imajo dovolj angleškega škornja, ki jim je vedno visel nad glavo. Uprli so se in začeli Osamosvojitveno vojno, ki pa ni trajala le deset dni. Kmalu zatem so severnjaški intelektualci ugotovili, da tudi suženjstvo ne izgleda dobro, zato so se sprli z južnjaki. Ti so se odcepili od Severa, kar pa temu ni bilo všeč, zato so začeli še Državljansko vojno. Kot ponavadi, je ta trajala štiri leta, umrlo pa je več kot pol milijona vojakov, o civilistih pa raje ni govora.

Kaj se je dogajalo kasneje, ko so odkrivali preostalo celino, naleteli na Mehiko, se pobijali še z njimi, ne bom govoril, ker moram nazaj med knjige. Naj bo ta objava le ponovitev naučenega in delitev zanimivih začetkov Amerike z vami, dragi bralci.

Medtem pa sem se spomnil še na poltretje leto star članek o vseh ameriških vojnah.

Ihtioaleinotoksična riba zadane kot LSD

Neizgovorljiva beseda v naslovu pomeni zastrupitev s halucinogeno ribo, do katere lahko pride, če jeste določene vrste rib v Tropih. Ob zaužitju ihtioaleinotoksičnih rib doživite učinke podobne LSDju in na polno halucinirate, bodisi vizualno ali slušno. Z drugimi besedami, vidite ali slišite stvari, ki jih ni. Da bi se lažje pogovarjali o omenjeni ribi, ji pravijo kar “riba sanj”.

Najbolj popularna vrsta rib, ki vas zadanejo, so Kyphosus fuscus, Kyphosus cinerascens in Kyphosus vaigiensis. Nihče ne ve točno ali so ribe strupene same po sebi ali zaradi njihove prehrane z algami. Strokovnjaki bolj prisegajo na slednjo možnost.

Dva moška, ki sta leta 2006 pojedla ribo vrste Sarpa salpa, ujeto v Sredozemlju (!) sta baje halucinirala po več dni.

Najmanj 128 milijard dolarjev dobrodelnim ustanovam

Zadnje dni je zelo popularna novica, da bo 40 ameriških milijarderjev dalo vsaj polovico svojega premoženja dobrodelnim ustanovam – bodisi pred ali po smrti. Med temi filantropisti sta zakonca Gates, Warren Buffett, T. Boone, Michael Bloomberg in George Lucas. Buffett, tretji najbogatejši Zemljan, ki obljublja 99% svojega denarja, je dejal, da namen te medijske senzacije ni hvalisanje, ampak želja po inspiraciji ostalih bogatašev.

Koliko denarja se torej obeta srečnežem, ki bodo na spisku prejemnikov?

Govorimo torej o štiridesetih posameznikih ali parih, ki imajo na svojih računih debele milijarde dolarjev. Tu je spisek, poleg imen pa sem navedel še njihov poklic in njihovo premoženje. Kot rečeno, obljubili so, da bodo dali vsaj polovico.

1. Paul G. Allen – soustanovitelj Microsofta, 13,5 mld $
2. Laura and John Arnold – manager, 4 mld $
3. Michael R. Bloomberg – župan New Yorka, 18 mld $
4. Eli and Edythe Broad – zbiratelja umetnin, 5,2 mld $
5. Warren Buffett – investitor, 47 mld $
6. Michele Chan and Patrick Soon-Shiong – kirurg, 3,5 mld $
7. Barry Diller and Diane von Furstenberg – medijski mogotec, 1,2 mld $
8. Ann and John Doerr – poslovnež, 1,7 mld $
9. Larry Ellison – soustanovitelj podjetja Oracle, 28 mld $
10. Bill and Melinda Gates – ustanovitelj Microsofta, 53 mld $
11. Barron Hilton – dedič hotelov Hilton, 2,5 mld $
12. Jon and Karen Huntsman – podjetnik, 1,2 mld $
13. Joan and Irwin Jacobs – soustanovitelj Qualcomm (telekomunikacije)
14. George B. Kaiser – podjetnik, 2,3 mld $
15. Elaine and Ken Langone – podjetnik, 1 mld $
16. Gerry and Marguerite Lenfest – medijski mogotec, 6,7 mld $
17. Lorry I. Lokey – podjetnik, 1 mld $
18. George Lucas – režiser, 3 mld $
19. Alfred E. Mann – podjetnik, 2,2 mld $
20. Bernie and Billi Marcus – soustanovitelj Home Depot (gradbeni materiali), 1 mld $
21. Thomas S. Monaghan – ustanovitelj Domino’s Pizza, 0,5 mld $
22. Tashia and John Morgridge – bivši direktor Cisco Systems, 1 mld $
23. Pierre and Pam Omidyar – ustanovitelj eBay-a, 5,5 mld $
24. Bernard and Barbro Osher – podjetnik, 1 mld $
25. Ronald O. Perelman – vlagatelj, 11 mld $
26. Peter G. Peterson – vlagatelj, 2,8 mld $
27. T. Boone Pickens – bančnik, 3 mld $
28. Julian H. Robertson, Jr. – vlagatelj, 1,3 mld $
29. David Rockefeller – dedič, 2,9 mld $
30. David M. Rubenstein – ustanovitelj vlagateljske družbe Carlyle, 2,7 mld $
31. Herb and Marion Sandler – bančnik, 1,2 mld $
32. Vicki and Roger Sant – poslovnež, 1,7 mld $
33. Walter Scott, Jr. – podjetnik (telekomunikacije), 1,7 mld $
34. Jim and Marilyn Simons – matematik, 8,5 mld $
35. Jeff Skoll – podjetnik, prvi predsednik eBay-a, 4,2 mld $
36. Tom Steyer and Kat Taylor – bančnik, 1,2 mld $
37. Jim and Virginia Stowers – vlagatelj, 7,2 mld $
38. Ted Turner – medijski mogotec (CNN), 1,8 mld $
39. Sanford and Joan Weill – finančnik, 1,5 mld $
40. Shelby White – žena pokojnega finančnika Leona Levya, 0,7 mld $

Skupno premoženje omenjenih mogotcev znaša 257 milijard dolarjev in če da vsak najmanj polovico svojega premoženja, znaša dobrodelni sklad dobrih 128 milijard dolarjev. Kar je malce več kot 18% vojaškega proračuna Združenih držav Amerike. Ali 12% stroškov vojne v Iraku in Afganistanu. Ali manj kot 1% trenutnega ameriškega skupnega dolga. Ali 17% denarne pomoči Grčiji. Ali 1% kitajskega BDP.

Vse lepo in prav, a revščine ne bodo rešile enormne količine denarja, ampak vlaganje v izobraževanje, nova delovna mesta in tako naprej. Seveda je gesta več kot hvale vredna, a kot so nekoč dejali: “Daj človeku ribo, pa bo sit en dan. Nauči ga ribariti, pa bo sit celo življenje.”

Zakaj presnemavanje glasbe in filmov ni nezakonito

Ko s spleta presnamete glasbo ali film, je to za večino sveta kraja. Kršite namreč 124 različnih zakonov o intelektualni lastnini in ste nasploh le še za v zapor. Pa je temu res tako? Pojdimo se miselni poskus:

Gremo v trgovino, vzamete glasbeno zgoščenko ali pa DVD z najnovejšim filmom. Greste do blagajne, plačate in greste domov. Niti enega papirja niste podpisali ali se strinjali s kakšno pogodbo, kot to storite po instalaciji računalniških programov. Preprosta fizična izmenjava denarja za blago.

“Ne,” zakriči glasbena/filmska industrija, “vezani ste z licenco, ki je niste podpisali in je ne moremo natisniti za vaš vpogled!”

Prav. Predpostavimo, da imam to neobstoječo licenco za CD, ki sem ga kupil pred leti. A glej ga zlomka, CD je popraskan, zato mi polovice skladb ne predvaja. Seveda bi moral biti upravičen do novega CDja, saj je ta le fizični medij, jaz pa imam doma pogodbo, ki mi dovoli uporabo glasbene/filmske vsebine na mediju. To vsebino lahko poustvarijo neštetokrat, virtualno zastonj, torej bi lahko dobil brezplačno zamenjavo.

“Ne,” spet zakriči glasbena/filmska industrija, “kupili ste izdelek, ne pa licence. Niste upravičeni do brezplačne zamenjave, zato morate kupiti novo zgoščenko. Ko to storite, boste dobili novo (neobstoječo) pogodbo z nami, dokler se ta novi medij ne uniči.”

Zanimivo, ne?

Zaradi mesojedstva je človek pametnejši

Naši daljni predniki (ne, ne govorim o Adamu in Evi) so jedli surovo hrano – sadje, listje, mogoče celo kak orešek. Ko so se spustili na tla, so na jedilnik dodali še korenine in jagodičevje. Tu seveda ne govorimo o visokokaloričnih obrokih, zato so morali pojesti ogromne količine zelenja, njihova prebavila pa so morala biti veliko večja od teh, ki jih imamo mi.

A velika prebavila pomenijo manjše možgane, če verjamemo antropologu Leslieu Aiello. Možakar pravi, da je bila prebava glavni porabnik energije v telesih naših prednikov, možgani pa so pobrali ostanke.

Dokler niso odkrili mesa.

Aiello pravi, da je ta sprememba diete izpred poldrugega milijona let glavni dejavnik v evoluciji naše vrste. Kako so prišli do te številke? To je starost ostankov kosti, na katerih so našli vreznine – ne sledi ugrizov plenilcev, ampak delo človeških rok in ostrih predmetov. To je znak našega spreobrnenja v mesojedce.

A to ni najljubši pokazatelj, pravi Aiello. Glavni pokazatelj so trakulje. Vem, nagnusno – a najbolj nagnusno šele prihaja: trakulje, ki se pojavljajo v človeku, so najbolj sorodne tistim, ki pestijo afriške hijene. Strokovnjaki zato sklepajo, da smo nekje v svoji zgodovini delili slino s psi in hijenami, kar pomeni, da smo se mastili nad isto crkovino, kot omenjene živali.

Prehranjevanje s psi se je izplačalo, pravijo. Meso je polno kalorij in maščob, možgani, ki porabijo 20-krat več energije kot navadna mišica iste velikosti, pa so bili izjemno veseli nad novim jedilnikom.

Ko smo takole nekaj časa redno jedli meso, so se nam prebavila skrčila, možgani pa so se z več energije lahko osredotočali na pomembnejše stvari, kot na primer večanje možganov. Vegetarijancem verjetno ne bo všeč, a prehranjevanje z mesom je očitno človeku omogočilo, da je dandanes pametnejši od ostalih primatov. Človek je več razmišljal, izdeloval vedno nova orodja (in orožja), brez tega napredka pa bi težko brali ta članek.

Če imate v bližini domačo žival, ji odprite gobec in si oglejte njene zobe. Potem pa si še svoje. Velika razlika, ne? A mi takšnih zob ne potrebujemo, ker imamo primerna orodja. Zaradi njih nikoli nismo potrebovali plenilsko ostrih zob. Verjetno je odveč omenjati delo, ki ga naprave in pribor opravijo namesto zob.

Izpopolnjevanje našega jedilnika z mesom pa ne pove vse zgodbe o hrani. Antropolog Richard Wrangham iz harvardske univerze pravi, da je težava surove hrane v tem, da ni dovolj hranljiva. Nekoč so seveda opravili poskus in ljudje, ki so jedli surovo hrano, so dejali, da se počutijo bolje, bili pa so neprestano utrujeni. Polovici žensk je prenehala menstruacija. Potrebna je torej kuha. V hrani je ogromno energije, ki pa je ne dobimo, če je ne skuhamo. Poleg tega pa kuhano hrano hitreje žvečimo. Šimpanzi si lahko za to sicer preprosto opravilo vzamejo tudi po šest ur, človek pa ne bi mogel niti pisati pesmi, če bi toliko časa žvečil, je dejal Platon. Ali vsaj nekaj podobnega.

Naša telesa so se najbolj drastično spremenila po odkritju ognja in kuhanju. Nihče sicer ne ve, kdo je bil prvi, ki je odkril to čudo, ogenj, in začel na žaru peči vse mogoče stvari. A očitno je bilo ljudem zelo všeč, saj to odtlej počnemo vsi.

In če smo rekli, da kuhana hrana poenostavi žvečenje in da človeku več energije, obstaja še ena prednost: kuhanje ubije nekaj škodljivih organizmov v hrani.

Res je, kuhanje lahko uniči vitamine in podobne koristne stvari, a Wrangham pravi, da je več “pro” kot “contra”. In en izmed “projev” je tudi sprememba človeškega obnašanja. Ob kuhanju si ljudje razdelijo delo, se družijo in si ob skupnem obedu delijo zgodbe. To, kar dela človeka človeškega.

Kar pa človeka dela pametnega, so možgani. Ti pa so najmočnejši v prehranjevalni verigi ravno zaradi naše prehrane in kuhanja.

 

Vir: NPR