Ko smo kot pamži gledali risanke z zajcem Bugsom in racakom Daffyjem, se nismo spraševali, če so rasistične ali kakorkoli drugače sporne. Če je kdo izmed nas dejansko razumel, kaj govorijo risani junaki, je verjetno preskočil tri razrede. Takrat je šlo le za situacijski humor.
Potem smo malce zrasli in se naučili angleško, kar je bil razlog, da smo si te risanke lahko ogledali še enkrat, saj smo tokrat razumeli tudi besedni humor. A še vedno se nam ni zdelo nič v risankah spornega.
Potem pa smo še bolj zrasli in izvedeli, da so nekatere stvari v moderni družbi a no-no. In ker smo z leti dobili internet, smo ugotovili, da so nas zaradi cenzure v ZDA oropali za vsaj 11 risank iz zakladnice Looney Tunes in Merrie Melodies. Leta 1968 so umaknili enajst risank, ki so se norčevale iz rasnih stereotipov. Kakor vemo, so bila štirideseta in petdeseta, v katerih so risanke nastale, dokaj neobčutljive glede tega.
Poglejmo si jih v nadaljevanju.
1. Hittin’ the Trail for Hallelujah Land (1931)
Sedemminutna risanka govori o pujsku, ki hoče rešiti svojo punco in Strica Toma, ki je bolj kot ne podoben psu. In slednje je bil problem, poleg splošnega prikaza stereotipov o črncih.
2. Sunday Go to Meetin’ Time (1936)
Ta risanka govori o prigodah malega črnca, ki se izmuzne z nedeljske maše in se znajde v peklu. Tam ugotovi, da je storil napako, zato se hitro vrne k maši, ko se zbudi spet med živimi. Črnce so baje uporabili, ker je versko temo laže opisati v črnskem okolju, kjer so bolj pobožni, kot belci. Kakorkoli, risanka je moteča zaradi same verske propagande, kot zaradi stereotipov.
3. Clean Pastures (1937)
Še ena versko obarvana risanka od ljudi, ki so nam prinesli Bugs Bunnyja. Zgodba govori o nebesih, ki se imenujejo Pair-O-Dice, kjer se angeli borijo, da bi pridobili duše iz Hadesa d.o.o. Zanimiva besedna igra, ne? En izmed angelov ne zna prepričati črnih duš iz Harlema, da bi prišle v nebesa, zato začnejo angeli peti jazz komade. Glede na to, da je risanka cenzurirana zaradi stereotipov, si lahko predstavljate, kako hitro odplešejo duše v Paradiž. Nekateri pravijo, da so risanko spravili proč možje vere, saj jih je motilo, da se religijo “burleskizira”. Če je to sploh beseda.
4. Uncle Tom’s Bungalow (1937)
Parodija na roman iz leta 1852, Koča strica Toma, nosi naslov Bungalov strica Toma. Zgodba govori o pohlepnem trgovcu s sužnji, ki Toma proda mali deklici in ko ta deklica ne uspe plačati “najemnine”, hoče trgovec Toma nazaj. Deklica Toma skrije, ta pa se čez čas vrne poln denarja in trgovcu plača dekličin dolg. Na koncu se izkaže, da je denar priigral.
5. Jungle Jitters (1937)
Še ena risanka, ki je padla v žrelo cenzure zaradi stereotipiziranja črncev.
6. The Isle of Pingo Pongo (1938)
V tej cenzurirani risanki so črnci prikazani kot primitivni divjaki z ogromnimi nogami in debelimi ustnicami, kar je pravzaprav stalnica v povojnih risankah.
7. All This and Rabbit Stew (1941)
Tukaj se prvič pojavi moderni Bugs Bunny (by Tex Avery, naš najljubši), zgodba pa je parodija filma All This and Heaven Too z Bette Davis. Risanka je bila cenzurirana zaradi rasnih stereotipov, poleg tega pa so zbrisali tudi del z nagim črncem.
8. Coal Black and de Sebben Dwarfs (1943)
Še vedno govorimo o politično nekorektnem prikazu črncev, ki so tukaj parodija na Sneguljčico bratov Grimm. Kljub cenzuri je risanka označena za eno najboljših v zgodovini, delno tudi zaradi odlične glasbe. Zgodba je postavljena v drugo svetovno vojno in je polna vroče jazz mentalitete in seksualnih podtonov. Nekaj prizorov je direktnih parodij Disneyevega risanega filma. Risanka seveda ni bila mišljena kot rasistična, saj je hotel ustvarjalec proslaviti jazz glasbo. Ker je bilo takšno upodabljanje črncev takrat splošno sprejeto, je ob koncu šestedetih let, ko ni bilo več, padlo med cenzurirana dela.
9. Tin Pan Alley Cats (1943)
Ta risanka je pravzaprav nadaljevanje zgornje in se še vedno osredotoča na črnsko kulturo, jazz in drugo svetovno vojno. Iz istega razloga kot sedmerica risank pred njo, je bila tudi ta cenzurirana.
10. Angel Puss (1944)
Risanka, kjer se mačka, ki naj bi jo mali črnec ubil, preobleče v lastnega duha in straši tega črnca, je bila prav tako neprimerna za zmodernizirano družbo šestdesetih.
11. Goldilocks and the Jivin’ Bears (1944)
Sredi štiridesetih so bili očitno izjemno nori na jazz, saj tudi klasični zgodbi o Zlatolaski in Rdeči Kapici dobita priredbo s stereotipnimi črnci.