Zombieland: Končno dober zombi film?

Redni bralci verjetno opažate razredčeno pisanje. Nekaj časa so bili krivi nezemljani (ne sprašujte), večinoma pa mi zmanjkuje časa/volje. A mogoče se pripravlja par resnejših člankov, zatorej ne obupajte.

Za intermezzo pa vam najprej priporočam Inglourious Basterds in Surrogates, ki sta te dni edina razumna razloga, da se podate v Kolosej, prostor postapokaliptičnega izgleda, spomenik propadajočemu turbokapitalizmu, ki dehti po postani koruzi, cenenih parfumih in čistilih.

Poleg tega pa delim z vami napovednik za obetajoč film Zombieland. Zombi filmi so bolj ali manj parodija samih sebe, tako kot mehiške limonade. A omenjeni film izgleda svež in se ogrižene teme ne loteva parodično, ampak ga ponovno izumi, doda pa mu odličen humor in akcijo. Da o igralcih ne govorimo.

V Slovenijo pride proti koncu novembra.

Biznis je vojna

The Whitest Kids U’ Know je ameriška samostojna druščina, ki snema skeče in polurne oddaje. Ta video prikazuje brutalen poslovni svet. No, poslovni svet, kot ga hočejo prikazati poslovneži. Jep, biznis je vojna.

Uradna stran

Kitajska po šestdesetih letih še vedno srhljivo močna

Kitajska komunistična oblast je pred kratkim praznovala šestdeset let obstoja in kako drugače ovekovečiti takšen praznik, če ne z mega parado in kazanjem mišic kitajske vojske.

Kitajski lahko očitamo mnogo stvari, a ne moremo reči, da nima občutka za teatralnost. No, konec koncev so komiji in zanje vemo, da so mojstri pretiravanja in razkazovanja. Se še komu zdi, da video na čase izgleda računalniško predelan, kjer so vojaki skopirani? Čeprav verjetno na Kitajskem ni težko dobiti milijon vojakov.

Če rečem, da itak vsi izgledajo enako, bo to verjetno rasistično. Kakorkoli, po olimpijskih igrah in neverjetnih performansih usklajenosti se Kitajska spet pohvali pred svetom in vsem pokaže sredinec rekoč, da so oni velesila. Kadarkoli lahko vkorakajo v Evropo, saj jih je desetkrat več. A potem bi izgubili trg za svoje poceni narejene superge in butast kič.

Kakorkoli, desetminutni video je več kot dovolj, da začnete rdečo državo spoštovati.

Srhljiv obraz, ki ga sanja ogromno ljudi

Tole je odlična premisa za grozljivko!

Januarja 2006 naj bi pacientka v New Yorku narisala obraz moškega, ki se ji je zelo pogosto pojavljal v sanjah in ji delil nasvete za boljše življenje. Psihiater je risbo pozabil na mizi in kaj kmalu ga je prepoznal še en njegov pacient. Tako kot prva ženska, tudi ta moškega v življenju ni srečal.

Psihiater se je odločil poslati skico par svojim kolegom po državi, da jo pokažejo pacientom, ki se jim ponavljajo iste sanje. V naslednjih mesecih so štirje pacienti potrdili, da se tudi njim v sanjah pojavlja omenjeni možakar.

Do danes je pojav potrdilo čez 2000 ljudi, z vseh vetrov: Los Angeles, Berlin, Teheran, Peking, Rim, Barcelona, Stockholm, Pariz, Moskva… Trenutno se nikomur ne sanja, kako so ljudje, ki tega moškega sanjajo, povezani.

Takoj so se pojavile teorije, ki govorijo od jungovskega arhetipa do božjega obraza (kakšen grd bog!) in celo o resničnem človeku, ki vstopa v tuje sanje. Mogoče pa je en izmed tistih obrazov, ki ga vsi prepoznajo, ker je pač generičen. Sploh pa, kolikokrat si dejansko zapomnite obraze iz svojih sanj, če niso ravno ljudje, ki jih poznate?

Zadeva mi smrdi in je po vsej verjetnosti natega, a če pustimo kredibilnost ob strani, ni ideja srhljiva? Po tem bi se dalo napisati odlično grozljivko. Mogoče o nekem možakarju iz preteklosti, ki se pojavlja vsem, za tem pa je larger-than-life resnica ali podobna jajca.

Ga mogoče kdo od vas prepozna iz lastnih sanj?

Ena o božičnih nakupih sredi oktobra

Se zdi še komu neverjetno noro, da že zdaj v nekaterih trgovinah prodajajo božično kramo? In v tem primeru ne gre graja trgovinam, ampak potrošnikom, saj trgovine tega ne bi ponujale že zdaj, če ne bi bilo povpraševanja.

Igrače za debeluhe

Prekomerna teža (oziroma svinjska debelost, če nismo politično pomehkuženi) postaja vedno večja težava modernega sveta. To puhlico ste gotovo slišali že petkrat ta teden. Se strinjam, vedno več predebelih ljudi je. A tukaj se ne bom spuščal v debato, če so si sami krivi ali ne, ampak bi vam predstavl tri igrače, posebej narejene zanje.

No, ni res, te igrače ne obstajajo. Bi pa lahko. Ameriška oglaševalska firma Latinworks je z naslednjimi oglasi hotela opozoriti ameriške starše, da je debelost nevarna za njihove otroke. Na oglasih je prikazala slavne igrače in junake, ki so leni in debeli. Zanimivo, a verjetno bi bilo bolje, če bi najprej spremenili način prehrane.

Spomnim se neke gospe iz filma Food Inc., ki je dejala, da za ceno kile grozdja dobi tri hamburgerje (ali nekaj podobnega). Seveda bo vzela tri hamburgerje, ne? Več dobiš. Ali je bolj zdravo pa itak ni važno.

V nadaljevanju trije oglasi predebelih igrač.

Via AdFreak

Benardetin paradoks

Prometej je razjezil Zeusa, zato je slednji nadenj poslal vojsko demonov in jim naročil naslednje:

1. Demon 1: Če Prometej ne umre v eni uri, ga ubij.
2. Demon 2: Če Prometej ne umre v pol ure, ga ubij.
3. Demon 3: Če Prometej ne umre v četrt ure, ga ubij.

In tako naprej. Ko najdejo Prometeja mrtvega, je zbor bogov jezen, a nikakor ne morejo ugotoviti, kateri demon je kriv. Katerikoli demon lahko pokaže na neskončno mnogo demonov, ki so morali ukrepati pred njim.

Naj ostane Zeus na prostosti?

Če si bogat, si dolarje izrežeš sam

Soustanovitelj Applea Steve Wozniak baje včasih kupi nezrezane pole dvodolarskih bankovcev in jih da vezati v knjižico. Ko kupuje cenejše izdelke, vzame knjižico in iz nje s škarjami izreže bankovce, ki jih potrebuje.

Zadeva je sicer povsem zakonita, a Tajna Služba je vsaj enkrat že poizvedovala pri možakarju. Zanima me, kaj se zgodi z nerodno izrezanimi bankovci.

Še en dokaz, da so bogataši lahko sebične riti.

Amerika je resno nameravala napovedati vojno Veliki Britaniji in zasesti Kanado

 

Združene države Amerike in Velika Britanija sta od druge svetovne vojne naprej nezdružljivi prijateljici, ki skupaj razbijata nevarne sosede in ena drugi kradeta ideje za TV serije.

A nista bili vedno prijateljici. In ne govorim o vojni pred 300 leti, ko so se Američani hoteli rešiti britanske kraljice. Govorim o drugem desetletju 20. stoletja.

V nadaljevanju več o načrtu invazije, kako naj bi potekala in kakšen je po moje resnični razlog za takšne namere.

Rdeči bojni načrt so rekli strateškemu planu, ki ga je razvila ameriška vojska sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja. Maja 1930 ga je odobrilo obrambno ministrstvo, v letih 1934 in 1935 so ga nadgradili, leta 1939 pa so ga uradno opustili. Saj veste, zaradi druge vojne, ki se je začela v Evropi. Adolf jih je prehitel.

Njihov načrt je bil začeti vojno z Veliko Britanijo, ki je na začetku stoletja podpisala pakt z Japonsko in Američanom je začela kljuvati paranoja. Vojno so hoteli izvesti kar na svoji celini, natančneje v Kanadi. Torej, ker je Velika Britanija s svojim imperializmom nevarna državni varnosti ZDA (voha kdo ironijo?), Američani povabijo Veliko Britanijo na prijetno vsesplošno klanje, ki bo potekalo v petek ob desetih zvečer v klubu Kanada. Kanadski civilisti? Ne razumemo vašega vprašanja, Kanada…

 

Kako naj bi vojna potekala?

Kot že rečeno, so se ZDA zbali prijateljstva med Veliko Britanijo in Japonsko. Veleumi ameriške vojske so preštudirali, da je najbolje, da jo udarijo do Vancouvra, ob meji zgradijo tri vojaška letališča, jih zamaskirajo v civilna in tiho napadejo kanadska letališča. S skrivnostnostjo jim je šlo kot po maslu, dokler se ni v New York Times prvega maja 1935 na naslovnici pojavila novica o tej nameri. “Po nesreči”, pravijo.

Načrt je temeljil na predpostavki, da bo Britanija napad na Ameriko izvedla v Kanadi, zato so jo Američani nameravali zasesti. Najprej naj bi vojska in mornarica zasedli pristaniško mesto Halifax in s tem odrezali Kanadčane od britanskih zaveznikov. Za tem bi zasedli kanadske elektrarne ob Niagarskih slapovih, nato pa še Vermont, Montreal in Quebec. S tem bi okupirali železnice in rudnike. Medtem bi mornarica zasedla Velika jezera in blokirala povezavo Kanade po rekah.

Glavni sovražniki ZDA naj bi bili Velika Britanija, Kanada, Indija, Avstralija, Nova Zelandija in Irska.

Sam načrt ni posebej omenjal boja z Veliko Britanijo, takrat še največjo pomorsko silo. Večinoma so se osredotočili na Kanado, njeno geografijo, vojaške zmogljivosti in promet. Nato so se lotili načrtovanja invazije, preden bi jo izvedli Britanci.

 

Zaključek

Ameriške namere s izgubile oznako Strogo zaupno leta 1974, po zakonu. Takrat so se malce zaostrili odnosi med sosedama, a večjih težav ni bilo.

Ob pogledu na Rdeči vojni načrt se nam postavi zanimivo vprašanje. So ZDA resno hotele okupirati Kanado zaradi morebitne invazije Velike Britanije in Japonske? O slednjem niso dosti govorili, ampak so bolj ali manj načrtovali svojo invazijo.

Ko pogledamo vse ameriške vojne v zadnjem stoletju, torej vojne, ki so sledile temu hrabremu načrtu, nam postanejo ameriške namere bolj jasne. Strah pred britansko-japonsko invazijo je bil po moje le krinka. Pomislite. Ste močna država, ki ima na severu “neizkoriščen” prostor, kjer živijo neki čudni ljudje, ki vas po vrhu ločijo od sveže kupljenega ozemlja Aljaske. Ker so Kanadčani izredno miroljubni ljudje, jih brez razloga ne morete napasti. Zato si ga preprosto izmislite.

A na srečo Kanade je falirani nemški umetnik židovskega rodu v Berlinu ponorel in začel vsepovprek klati svoje sorodnike. Amerika je ukinila načrt in se osredotočila na dogajanje v Evropi. Čez nekaj let so ugotovili, da se jim tudi to splača in se pridružili zabavi čez lužo.

 

Vira: Glasnost Berlin in Washington Post