Tokrat ne bom razpravljal o uporabnosti in efektivnosti molitve. Le poglejte, kako sproščena in brez skrbi sta fanta, medtem, ko njuni odrasli zbrano molijo nečemu. Ko bi bili vsi takšni, ne? A kaj, ko ju bodo “obrusili” in bosta tudi ona dva kaj kmalu postala dolgočasna možakarja, ki bosta tiščala glave ob tla.
Tokrat se bom delal, da verjamem, da so dejansko pristali na Luni. (Zanimivo, da baje trenutna tehnologija tega ni zmožna. Go figure.) Česa nismo vedeli o tem pristanku pred 40-imi leti? Kaj vse se je dogajalo tistega čarobnega dne leta 1969, ko so trije možakarji pristali na Luni in izrekli nesmrtne besede o korakanju in skakanju?
Poglejmo si deseterico dejstev, ki so večini ljudem neznana.
Prevara ali ne, ob štiridesetletnici domnevnega pristanka na Luni vsi poglejmo v jasno zvezdnato nebo in se pristno začudimo nad neopisljivo lepoto, ki jo vedno bolj pogosto spregledamo.
No, če pa BBC reče, da so mediji (tisti, ki kličejo duhove) nakladanje, potem bi morali končno verjeti, ne? Osebki a la John Edward, Jane Roberts, Richard Ireland, Lisa Williams, Sathya Sai Baba in tako naprej, so čista fabrikacija in nategovanje ljudstva.
Razumnemu človeku ni potrebno veliko, da dojame nesmiselnost ideje pogovarjanja z mrtvimi. Če pozorno spremljate seanse, hitro ugotovite, da medij nateguje ljudi. Tisti, ki se na vse kriplje oklepajo metafizičnih pravljic, pa morajo dobiti trden dokaz. (Ironično, ne?)
Najprej je BBC 3 posnel slabih deset minut poskusa, kjer je mladenič na spletno stran neke stavbe objavil popolnoma izmišljeno preteklost, našel naključno sliko in jo razglašal za portret prvega lastnika in poklical tri medije. Vsi trije nam povejo, kaj se je zgodilo. Možakar srednjih let pove celo zgodbo (ki jo je očitno prebral na spletu) in se na koncu hoče izvleči z izgovorom, češ, da se je mogoče povezal tudi z umom mladega voditelja in je zato lahko povedal celo zgodbo. Svetlolasa gospa je prepričljivo povedala celo zgodbo o tragični nesreči in celo padla v pol-trans (za polno verzijo je treba verjetno plačati več). Starejši gospod je le zmedeno begal sem ter tja in po svoje skušal ugotoviti ozadje zgodbe, ki je ni niti preveril na spletu, da bi bil bolj prepričljiv.
Nadaljujmo s fenomenalnim Derrenom Brownom. Svoje čase sem ga sicer ignoriral, ker se mi je zdel zrežiran, a ko sem videl par intervjujev z njim, me je čisto impresioniral. V naslednjem videu razkrinka prevarantstvo medijev na svojstven način. Za video kliknite na sliko, saj grdi YouTube ne pusti lepljenja videa neposredno na blog.
In če vas to ni prepričalo, si oglejte minuto South Parka, kjer zadevo prikažejo še bolj preprosto.
Kratek video, ki je tako ličen in zanimiv, da ga je treba deliti z vami.
Zanima me, koliko denarja za zapore porabimo v Sloveniji.
Facebook je nedvomno fenomen. Myspace je bil pred njim izjemno popularen, a ga je modri gigant poteptal, prežvečil in izpljunil. Ni čudno, saj je hitrejši, zabavnejši in bolj uporaben. Ne mislim vam pridigati o nesmiselnosti Facebooka in kako kul ter nekonformistični ste, če nimate svojega profila. To bi bilo hinavsko, saj ga sam redno obiskujem in nanj šopam foto utrinke prek mobitela ali zabavne slike z neta.
Tokrat bom preskočil moraliziranje in pametovanje ter se raje posvetil tipom uporabnikov Facebooka. Obstajajo namreč določeni trendi, ki so kaj hitro opazni, če le bolje pogledate.
Jep, butasto ime, a to so tisti, ki ne zdržijo dneva ali celo ure brez sporočanja svetu inu mestu, kaj jim leži na umu. Kaj so jedli, kje so, kam grejo, kaj jih boli, s kom seksajo, kako dobro se imajo na žuru, kljub temu, da brskajo po Facebooku… Nekaterih stvari nam ni treba vedeti. Posebej ne tega, kako velik zalogaj ste pustili v školjki. (Ne sprašujte.)
To so tisti prijatelji*, ki cel dan ne počnejo drugega, kot objavljajo povezave na članke, ki bi jih morali vsi prebrati, samo zato, ker se njemu zdijo zanimivi. Ni važno, če je govora o prehrambenih navadah novozelandskega kakaduja. Vsi morajo vedeti o tej izjemno zanimivi stvari! Objavlja povezave na filme, komade, nove igre, na koncu pa še povezavo na svoj Twitter, kjer ima dodatnih 100 povezav, v primeru, da vam je dolgčas. Okej, dokler vas pošlje na ta blog, je s tem vse v redu. Lahko pa vseeno postavimo mejo: tri povezave na dan?
Ta primerek uporabnika je prijavljen na več skupin, kot Sanja Grohar v srednji šoli, ko je iskala še svojo dušo in svoj smisel. Skandinavski Slovenci v Argentini, ki podpirajo rušenje komunističnih kipov v Srbiji? Resno? Za hec sem ustvaril najbolj neumno skupino v Sloveniji in vse pozivam, da se ji pridružijo. Za hec, ne? Just another group on the wall.
Gotovo imate vsaj tri prijatelje, ki imajo za svojo prikazno sliko fotografijo svojega otroka. Ljubko, se strinjam. Gotovo vsake pol ure sporočijo vsem, da se je mali pokakal ali da ga boli glava. Ljubko, se strinjam. Ampak hej, mar ne bi bilo bolje, če bi mali imel kar svoj profil? Bolj kul bi bilo.
To je vaš bivši ali vaša bivša, ki vas je na svoj profil dodala le zato, da vohuni za vami. Prepričati se namreč mora, da imate manj prijateljev kot on/a in da je vaš nov partner grši od nje/ga.
Okej, zakaj moram spet omeniti Sanjo Grohar, pa sploh ne vem, če ima Facebook profil. No, ne bom je omenil, a ob besedi “wannabe” se mi vedno pojavi njen ksiht pred očmi. Wannabe je prijatelj, ki na veliko upa, da se bo spoprijateljil s kakšno slavno osebo. Pravzaprav ima med prijatelji kar lepo število slavnih oseb (Damjan Murko, Nina Osenar, Andrej Bajuk, Atomik Harmonik…). Hej, Richard Dawkins je izjemna osebnost, zato ne šteje.
Dvoličnež sprejme vašo zahtevo po prijateljevanju (kako nesmiselna besedna zveza!) iz prijaznosti, potem pa nemudoma skrije vaše posodobitve. Osebno me to ne moti, a vseeno so tam zunaj. Težava je v tem, da ne veste, kdo izmed vaših prijateljev je dvoličnež.
Glavni razlog, da si je oportunist ustvaril profil na Facebooku, je ogromen spisek prijateljev, ki jih bo mogoče nekoč potreboval. Kako veste, kdo je oportunist? Ko je vsebina njegovih sporočil ponavadi takšna: “Ti, si še vedno pri PopTVju?” Veze in poznanstva a la 21. stoletje.
Razni dregljaji in dreganje je v resničnem življenju izjemno nadležno dejanje in če bi me na ulici kdo dregnil med rebra, bi mu brez vprašanj razbil nos. Na Facebooku pa je to kar popularno početje in večinoma ga vzamemo kot nekaj simpatičnega, češ, glej kdo se je spomnil name. Težava nastopi, če vas kdo drega z velikim elanom in neprestano teži s tem.
To so ljudje, ki nima čisto ničesar drugega početi, kot da se naroči na vaše posodobitve in statuse prek mobitela, zato da lahko prek SMSov bere, kaj se vam dogaja, ko je zaprt v kleti za svojim starim računalnikom, obkrožen s pornografijo in vrečami čipsa. Okej, namesto pornografije so lahko tudi razni Jokerji in PC Gamerji.
Ali attention whore, kot večinoma rečemo. To so prijatelji, ki svoje statuse napišejo tako, da kar kličejo po komentarjih, pozornosti in sočustvovanju. Ponavadi izgledajo nekako takole: “_____ je prestrašen, upam, da bo vse v redu…”
Nehaj, sam vem, s kom bi rad bil prijatelj.
Drkača prepoznate po ljudeh, ki jih ima med prijatelji. To so večinoma poželenja vredne dekline, ki jih v resnici sploh ne pozna. V detajle se ne bi spuščal. Če ste prikupno dekle in od vas prijateljstvo zahteva fant, ki ga ne poznate, imate po vsej verjetnosti opraviti z drkačem.
To je oseba, ki je na Facebooku predvsem in samo zaradi jebenih kvizov, ki jim ni konca in kraja. Znebite se jih čimprej.
To so vsi pravi prijatelji, ki ne spadajo v zgornje kategorije in so “le” normalni ljudje, s katerimi se dejansko družite tudi v resničnem svetu in jih imate na Facebooku zato, da ste vedno v stiku z njimi.
Če ste se našli med omenjenimi, se v komentarjih ne jezite, češ, da sem nesramen, ampak se preprosto nasmehnite in ostanite, to kar ste. Okej, razen če ste drkač ali brez življenja. Potem vam priporočam dozo sonca.
Če vas ni sram, nam le zaupajte, kakšen tip uporabnika Facebooka ste in nam povejte, kateri tipi so vam najbolj nadležni. Aja, pa če poznate še kakšen tip, ki ga nisem omenil.
Če hočete svoje prijatelje popredalčkati (15 le-teh), si lahko prenesete spodnjo sliko, jo dodate na svoj profil in označite prijatelje, ki ustrezajo kategoriji.
*Verjetno vam je jasno, da je beseda prijatelj tukaj uporabljena predvsem v kontekstu Facebooka in nima dosti opraviti z resničnim pojmom iz časov Sokrata ali običajnim pojmovanjem.
Via: Mental Floss
To je seveda izjava iz bolj ali manj priljubljene (pojma nimam zakaj, sicer) serije Lost, a kako smešno izpade!
Če v Googleu napišete generičen začetek vprašanja, vam bo iskalnik predlagal iskalni niz in zanimivo, kaj vse se najde. Ljudje iščejo neverjetne stvari. (Da, Anonimni, tudi ti si med njimi s svojimi preverzijami.)
Za nas, ki veliko časa preživimo na spletu, pravijo, da ne znamo več brati papirnatih stvari. Seveda to ni res, zato si poglejmo deseterico strani, ki nam pomagajo poiskati naslednjo najboljšo knjigo.
Tako, v šestih dneh smo preverili šestdeset alternativ vsemogočnemu Googleu. No, na koncu smo ugotovili, da ni vsemogočen, saj posamezne strani nudijo veliko več. A tako niti ne pričakujemo od Googlea, da nam bo vse to nudil, zato je dobro poznati strani, ki to storijo.
Seveda je tam zunaj še ogromno uporabnih strani, zato vas vabim, da jih delite z nami, če kakšno poznate.
Intrige, prepiri, flirtanje, seks, prevare, izdaje in tako naprej. Resničnostni šovi so postali del vsakdanjika in naključno izbrani bebci, ki jih zaprejo v gostilno, kmetijo ali bogato opremljeno hišo za pol leta, postanejo naenkrat zvezdniki. No saj, če jih drugače ni, jih je treba nasilno ustvariti.
A kako resnični so resničnostni šovi? Sam že po naravi ne verjamem skoraj ničemur, kar vidim in se vedno rad prepričam, kakšno je ozadje. Pri stvareh, ki jih ne morem preveriti (in to resničnostni šovi so), jim pač večinoma ne verjamem. Če bi bilo to pomembno, seveda.
Mogoče bi lahko v živo spremljal dogajanje in plačeval naročnino, a nekako imam življenje in mi ga je škoda za takšne neumnosti. A četudi bi to počel (zavoljo raziskovanja ali kaj podobnega), še vedno obstaja možnost, da me nategujejo.
Že enkrat omenjena fenomenalna BBC oddaja ScreenWipe z neverjetnim Charlie Brookerjem, se je v par minutah posvetila resničnostnim šovom.
In dokazala, da vas nategujejo kolikor ste dolgi in široki.
Boste naslednjič verjeli, ko vas bodo “šokirali” z novico iz Big Brother hiše? Upam, da ne.
Poznam ogromno ljudi, ki potujejo parkrat na leto v zelo oddaljene eksotične kraje. No, jaz nisem med njimi, zato lahko le sanjarim ko brskam po Google Zemlji. Kako načrtovati potovanje, kam iti in kaj si ogledati. Kje spati in kje jesti. Koliko plačati in s čim se voziti. Odgovorimo na ta vprašanja takoj.
Joshua Klein, heker vsega kar se da shekati, na začetku opozori, da naj odidejo tisti, ki jih je bilo strah med Hitchockovim filmom Ptiči. Zakaj?
Ker nam v tem desetminutnem videu pokaže, kako brihtne so vrane. Vrana, ki je sama stuhtala, da bo iz valja željen predmet dobila z ukrivljeno žico. Vrane, ki na Japonskem mečejo orehe pod avtomobile in počakajo na zeleno luč, da jih lahko grejo varno iskat. Vrane, ki so ugotovile, kako deluje Kleinov avtomat za hrano…
Poglejte si video. Resno, ne bo vam žal desetih minut.
Končno nekdo, ki je ugotovil, da lahko z drugimi bitji živimo v sožitju in ne v nadvladi. Konec koncev, svetopisemskih časov, ko so ljudje mislili, da je svet namenjen samo njim, je konec. Upam.
Če ste tako zasvojeni z glasbo, kot sem sam, potem že poznate stotino spletnih strani, ki vam jo predvaja, išče, priporoča, pošilja, izgublja, reže, snema in shranjuje. Tukaj je deseterica izredno uporabnih strani za audiofile.
Facebook, MySpace, Twitter in tako naprej. Vsak izmed spletno osveščenih ljudi ima vsaj tri različne račune na spletu, če ne celo več. To kategorijo sem pustil kar v originalu, saj bi bil vsak prevod neroden in smešen.
Video je postal zelo pomemben del našega spletnega življenja. Če smo se par let posmehovali mailom, ki so imeli par megabajtov velike videe v priponkah in jih nismo nidi odpirali, ker bi za to potrebovali par minut, zdaj vidimo videe na vsakem koraku. Poglejmo si alternativne iskalnike videov, ki pa ne vključujejo YouTubea.
Na ameriškem blogu o tehnologiji, pri katerem po novem sodelujem, bom objavil dolg spisek alternativ Googleu in ker je zadeva verjetno kaj uporabna, jo bom delil tudi na tem blogu. Le da jo bom tukaj razdelil na šest dni.
Ko je govora o brskanju po spletu, najprej pomislimo na Google. Ni je stvari, ki je ne bi mogel najti. Okej, mogoče smisla življenja in podobnih vprašanj, a večinoma najde vse, kar prebiva na spletu. Mar obstajajo alternative, se bo kdo vprašal. Tako kot otroci sprašujejo svoje starše, če lahko svoj priporočen vnos vitamina B dobijo še kje drugje, razen v špinači.
Seveda obstajajo, čeprav je težko verjeti (pravzaprav malce pretiravam z dramatičnostjo). Google nam pomaga poiskati glasbo, slike, nakupovanje, filme, videe in tako naprej, a nekateri ponudniki so bolj učinkoviti.
Poglejmo si jih. Začnimo s slikami.
Droge lajšajo bolečine in pomirjajo človeka, zato so odličen pripomoček pri spreminjanju ljudi v morilske stroje. Raziskave kažejo celo, da so zločinci na PCPju (fensiklidin) manj dovzetni na policijske šokerje, solzilec in baje jih niti krogla ne ustavi takoj. Ni čudno, da so se generali že v preteklosti zanašali na čudne zvarke in mamila, da bodo iz njihovih vojakov privabile vse, kar zmorejo.
Mimogrede, pred dobrim letom sem pisal o priljubljenosti Prozaca v ameriški vojski.
Nacisti so bili resno zagreti glede ideje o osvajanju sveta. Ker ideja o übermenschu ni delovala, so svoje čisto navadne ljudi drogirali, da so postali boljši morilci. Da so bili njihovi bojevniki hitrejši in odločnejši, so jih morali nekako spodbuditi in ker ni bilo še Red Bulla, so jih šopali z amfetaminom in kokainom. Vsak izmed vojakov je imel v svoji prvi pomoči tudi par tablet amfetamina, zagreti naci znanstveniki pa so celo razvili poseben kokainski žvečilni gumi.
Poleg tega so baje Nemci svojim vojakom dajali D-IX, mešanico kokaina, amfetamina in morfina, preizkušali pa so jih na vojnih ujetnikih. Ugotovili so, da so poskusni zajčki lahko marširali 90 kilometrov brez predaha! Okej, na koncu so se seveda po fejdipijsko zgrudili. Nacisti so upali, da bodo njihove droge pomagale vojakom na vseh frontah, kjer so vztrajno izgubljali. Na srečo se je vojna končala preden bi se to zgodilo.
V “Zlatem trikotniku” med Tajsko, Laosom in Mjanmarjem so še posebej rodovitna makova polja, zato je to območje že dolgo središče mednarodne trgovine z opijem. Ni čudno, da so se tod okrog stoletja potikale vojske in zločinci, ki so hoteli prevzeti nadzor. Nedavno so se banditi in uporniki vseh treh držav združili in rekrutirali otroke. Tem so dali vse od opija, hašiša do amfetamina in pomirjeval, da bi jim dali pogum. Odrasli pa so jim dali puške v roke in jih poslali v gručah proti sovragu. Logično, ne? Če se sam bojiš vojskovati v lastni vojni, pošlješ na bojišče svoje otroke. Na ritalinu. Vojak iz Burme je bil zgrožen nad prizori, ko so se proti njim zgrinjali valovi zadetih otrok s puškami, ki so se drli kot jesiharji. Pretresen je bil tudi nad dejstvom, da so izgledali nesmrtni, saj ko so jih streljali, so ti še kar drveli proti njim. Kolikor mi je znano, odrasli na drugi strani niso veliko pridobili od smrti svojih otrok…
Kot sem že lani omenil v članku o Prozacu v žilah ameriške vojske, najmočnejša vojaška sila na svetu zelo rada drogira svoje vojščake. Med drugo svetovno vojno so to še posebej radi počeli, saj so morali nekako zdržati tempo hitro napredujoče vojne. Nekako tako kot zgoraj omenjeni nemški vojaki. Leta 2002 so vojaki v Afganistanu, ki so bili na Dexedrinu (dekstroamfetanimov sulfat, kemiki bodo že vedeli), po nesreči odvrgli kup bomb na zaveznike Kanadčane. Ups, ne? Ko so po incindentu (kako klinična beseda za umor štirih vojakov!) izprašali vpletene ameriške vojake, so ti priznali, da so bili zmedeni, saj so na ukaz svojih nadrejenih vzeli omenjene tablete. Nadrejeni bi jih razglasili za nesposobne vojskovanja, če jih ne bi. Bravo.
Ko izbruhne vojna, vedno najbolj nasrkajo otroci. Še bolj pa tiste sirote, ki jih psihopatski odrasli potisnejo na samo bojno črto. Na zahodu Afrike se že desetletja plemena tolčejo med seboj (predvsem zato, da bi beli mož imel več denarja), največ pobijanja pa opravijo prav otroci. Odrasli jim obljubijo karkoli, si pač želijo (če preživijo, seveda): seks, alkohol, sladkarije ali tobak. Če pa takšna motivacija ne pomaga, jih preprosto zadrogirajo in pošljejo med točo krogel, ki prihajajo iz pušk drugih zadrogiranih otrok. (Nedolžno streljanje s plastičnimi pištolami na bližnjem igrišču ni več tako ljubko, ne?)
Novinarji, ki so poročali iz Sierre Leone, so videli otroke med devetim in šestnajstim letom starosti, ki so bili na amfetaminih, medtem ko so bili njihovi sovrstniki v vrstah vojske liberijskega predsednika Charlesa Taylorja (nadvse afriško ime, ne?) na kokainu in opiju. Nekateri pravijo, da so bili tudi na marihuani, a ne poznam zadetka, ki bi mu špinel prebudil starodavni morilski nagon. Te otroke so odrasli oblekli v čudne kombinacije oblek (najbolj priljubljena naj bi bila poročna obleka z lasuljo?!), za katere so otroci mislili, da so neprebojne.
Če kdo pozna kakšno podobno zgodbo, naj jo deli z nami. Seveda so mnenja o zadrogiranih vojakih prav tako dobrodošla.
