14 invazij, ki se niso zgodile

Invazija je definirana kot agresiven vstop ene geopolitične enote na ozemlje druge geopolitične enote, z namenom okupacije, osvoboditve ali ponovne vzpostavitve nadzora nad teritorijem. Invazije so bile velikokrat povod za dolge krvave vojne, večinoma pa so velik strateški del končevanja vojne.

Poznamo ogromno pomembnih invazij, ki so spremenile tok zgodovine: Perzijci so napadli Grke, Makedonci Perzijce, Rimljani Britance, Arabci celo Evropo, Vikingi cel svet, Normani Britance, križarji Bližnji Vzhod, Evropejci Indijance, Španci Azteke, Japonci Korejce, Turki Evropo, Francozi Ruse, Evropejci cel svet, Nacisti Evropo, Sovjeti vse okrog sebe, Američani, kjer je nafta… Zgodovina sveta je zgodovina invazij in okupacij. In vse omenjene okupacije so del skupne zavesti in zgodovine.

Kaj pa okupacije, ki se niso zgodile? Invazije, ki so jih zadnji hip preklicali? Nekatere so glede na preteklost logične, druge preventivne, nekaj pa jih je povsem neverjetnih.

18. in 19. stoletje – Utrdba Britanija pod udarom

Britanski otok je bil od vekomaj privlačen. Medtem, ko so se starodavna plemena tolkla med seboj, je meglena rodovitna zemlja zadišala Rimljanom, Skandinavcem ali Normanom. A najbolj je skušala Francoze. (O napeti zgodovini angleškega otoka sem že pisal.)

Prva načrtovana, a kasneje preklicana francoska invazija na Veliko Britanijo je bila planirana za leto 1744, takoj po napovedani vojni med državama. Februarja tega leta je ogromna vojska že izplula iz Dunkirka, a jih je nazaj poslala masivna nevihta, ki jim je razbila lep del flote. De Saxe in Rocquefeuil sta morala zato duel z Wadom in Norrisom preložiti in narisati načrt za naslednjo invazijo.

Ta naj bi se zgodila čez petnajst let, med sedemletno vojno, leta 1759. Francozi so načrtovali še večji napad in sicer s 100.000-glavo vojsko, z namenom, da spravijo osovražene severne sosede iz omenjene vojne. Vojsko so nameravali poslati iz Normandije in flamske obale prek Kanala in napasti južno angleško obalo, Škotsko in Irsko. A tudi ta invazija je padla v vodo, saj so Francozi izgubili ogromno mož v bitki za Lagos in bitki za Quiberon. Francija je namreč tri leta pred tem napadla Prusijo, katerih zaveznik so bili Britanci, ki pa so vojno izkoristili za napadanje francoskih kolonij. Francozom se je zdelo, da bi uspela invazija to ustavila.

Dve desetletji kasneje se je Francija odločila, da poskusi znova. Leta 1778 so britansko kraljevo mornarico skoraj porazili v bitki za Ushant, zaradi česar so francoski poveljniki menili, da bi Britance lahko dokončno premagali, če bi imeli močnejšo vojsko. Februarja 1778 so Francozi podpisali skrivni pakt s Španijo, aprila naslednje leto pa so od Američanov zahtevali protiuslugo za pomoč pri osamosvajanju. Mogočna trilateralna vojska se je že začela zbirati, a so se Britanci uspešno izognili prvim napadom. Francoski poveljniki so spoznali, da bi preložena invazija pomenila bojevanje jeseni in pozimi, kar pa jim ni bilo po godu. Tako je bila preklicana še ena invazija.

Omajan francoski ugled po treh spodletelih invazijah starega režima je hotel popraviti Napoleon. O invaziji na Veliko Britanijo je načrtoval leta takoj po izbruhu vojne, leta 1803, premislil pa se je leta 1805. In zadeve se je lotil po napoleonsko. Med omenjenima letoma se je na severu Francije in Belgije urilo nič manj kot 200 tisoč vojakov, ki so ji rekli Armée des l’Angleterre. Pričakovali so zmagoslavje, a ko je Napoleon (kljub slabemu vremenu in nasprotovanju generalov) ukazal ‘testno bitko’, je ugotovil, da je načrt slab in kljub temu, da se je osebno potrudil rešiti, kar se je rešiti dalo, so Francozi izgubili ogromno mož. Denar za ta megalomanski načrt je Francija dobila od prodaje Louisiane leta 1803, največja ironija pa je v tem, da so Američani omenjeno ozemlje kupili s pomočjo posojila, ki so ga vzeli pri britanski banki.

20. stoletje – Druga svetovna vojna, vojna invazij

Druga svetovna vojna je bila resnično vojna invazij. Začela se je z nemško invazijo Poljske, svoj rekordni vrhunec je dosegla s kopensko ofenzivo Barbarossa, ko so skoraj štirje milijoni nemških vojakov vdrli v Sovjetsko Zvezo, svoj konec pa je začela z veličastnim Dnevom D, ko so zavezniki pristali v Normandiji in začeli zmagovit pohod po okupirani Evropi.

A poleg izvedenih invazij je veliko tistih, ki se niso zgodile. Našel sem 10 zanimivih skoraj-invazij, večinoma z nemške strani, nekaj pa so jih skoraj izvedli zavezniki.

Operacija Felix je bil nacistični načrt invazije na Gibraltar in nasploh Španijo, saj bi s tem dobili dostop tudi do Severne Afrike in Sueškega prekopa, a je spodletela, ker so vojsko potrebovali drugje.

Plan R4 je bil britanski poskus invazije na Norveško, od koder je Nemčija uvažala 80% železove rude. Misija je spodletela zaradi Hitlerjevega preventivnega napada na omenjeno skandinavsko državo.

Operaciji Grün in Seelöwe v letu 1940 sta bili nemška načrta okupacije Irske in Velike Britanije. Medtem, ko prva ni bila mišljena kot resna invazija, temveč bolj kot grožnja, je bila druga povsem resna. Predpogoj za zmago je bila zračna in morska nadvlada nad Rokavskim prelivom, a ko so Nemce v Bitki za Britanijo porazili na celi črti, so načrte opustili.

Potem, ko so istega leta Britanci izvedli uspešno preventivno okupacijo Islandije, je Hitler z Operacijo Ikarus načrtoval svojo invazijo tega otočka. Ironija je v tem, da Hitler do britanske okupacije sploh ni razmišljal o invaziji, ki pa jo je moral preklicati po neuspeli operaciji Seelöwe.

V Operaciji Tannenbaum so Nemci hoteli okupirati nevtralno Švico, ki jo je v Velikem Rajhu Hitler že pred začetkom vojne. Na zeleno luč je čakalo pol milijona vojakov Wehrmachta, a se je iz neznanih razlogov Hitler premislil. Tako je Švica ostala nevtralna skozi celo vojno.

Hitler se je že zgodaj zavedal, da bi Turčija lahko predstavljala težave, če bi se združila z Azerbajdžanom. Invazija pod šifro Gertruda je bila načrtovana za leto 1943, a ni bila uresničena, saj je na Nemčijo pritiskala Rdeča armada z vzhoda in zavezniki s Sicilije, kjer so se tistega leta izkrcali. Adolf bi bil verjetno zaprepaden, če bi videl, koliko današnjih Nemcev ima turške korenine.

Preden so zavezniki izvedli zgodovinsko invazijo v Normandiji poleti 1944, je takrat še bodoči predsednik Eisenhower dve leti prej načrtoval invazijo za leto 1943. Churchill je po eni strani vztrajal v bojih na Sredozemlju, drugi britanski generali so hoteli, da se z invazijo počaka, dokler ne bodo Nemci izčrpani od boja z Rusi, na koncu pa so nestrpni Američani ugotovili, da Operacija Roundup ni izvedljiva zaradi pomanjkanja ladjevja in orožja.

Operacija Downfall je bila resen načrt zavezniškega izkrcanja na Japonskem, ki naj bi se zgodil oktobra 1945. Invazija je bila preklicana z japonsko predajo po jedrskih napadih na Hirošimo in Nagasaki. Predaja je bila dobrodošla, saj so se Američani zavedali, da je invazija zaradi terena predvidljiva, število žrtev pa naj bi bilo čez milijon.

Zadnja invazija, ki se ni zgodila, je tudi najbolj zanimiva. Winston Churchill, za katerega pravijo, da je bil zmešan megaloman, je hotel takoj po koncu druge svetovne vojne napasti Sovjetsko zvezo. Uraden razlog naj bil bil dogovor v korist Poljske, kar pa po besedah britanskega premiera ni bila omejitev. Churchill je praktično hotel začeti tretjo svetovno vojno, še preden so počistili ruševine druge in sicer s pomočjo Amerike, Poljske in sto tisoči ‘spreobrnjenih’ nemških vojakov. Na zmago je računal predvsem zaradi faktorja presenečenja. Na srečo so Churchillovi svetovalci ugotovili, da je operacija tvegana, saj je bila Rusija trikrat močnejša, nepredvidljivi Stalin pa bi se verjetno združil z Japonci, kar bi pomenilo nove težave. Invazija je dobila primerno šifro, Operacija Nepredstavljivo.