Mati Tereza: svetnica ali glorificirano zlo?

Mati Tereza je za večino sveta poosebljenje usmiljenja in altruizma, njeno ime pa je postalo sinonim tega. Njen zguban obraz, skrit pod belim pregrinjalom z značilnimi modrimi črtami, je simbol skoraj nadnaravne predanosti revnim, bolnim, sirotam in umirajočim. Rimokatoliška nuna, manj znana pod pravim imenom Agnes Gonxha Bojaxhiu, je bila rojena v Skopju, Makedoniji, pred 102 letoma. Svoj slavni misijon je v Kalkuti, zibelki bede in revščine, ustanovila leta 1950 in naslednjih 45 let svoje poslanstvo razširila v 123 držav.
A nekateri o njeni brezmejni dobroti in usmiljenosti dvomijo. Vsaka medalja ima dve plati in kot je bolj razsvetljenim že jasno, popolnih svetnikov ni. Je bila Mati Tereza res ultimativna svetnica ali pa je bila le nazadnjaška nuna, ki je med drugim tudi pomagala revežem?
Čudeži, ki to niso bili
Najbolje je začeti z nedavno preminulim razumnikom in ostrim nasprotnikom religij, Christopherjem Hitchensom, ki o Terezi iz Kalkute nima veliko dobrega povedati. Ko se je Vatikan leta 2001 odločal ali naj jo beatificira, so poklicali ravno njega, da igra “hudičevega advokata”, četudi je ta položaj leta 1983 ukinil prejšnji papež, Janez Pavel II.
Kot v svoji knjigi bog ni velik (mala začetnica je namerna tudi v naslovu) Christopher pove, je “znamko” Matere Tereze lansiral britanski evangelist Malcolm Muggeridge, ko je v svojem dokumentarcu Nekaj lepega za Boga, leta 1969, razglasil, da sta s kamermanom posnela prvi čudež v Kalkuti. Muggerridge namreč pravi, da je bil posnetek v Terezini hiši neverjetno lepo osvetljen, četudi je bil tisti zunaj (pri dnevni svetlobi) nenavadno temen. Dejal je, da je za to gotovo odgovorna višja sila. Kamerman je po štirih desetletjih Hitchensu povedal, da je bil razlog za dobro osvetlitev Kodakov film (slednjim niti čudež ni pomagal), a da mu Muggeridge ni pustil do besede in vsem povedal, da so posneli sam čudež. In Mati Tereza Superstar je bila rojena.
Drugi “čudež”, o katerem govori Hitchens, je čudežno ozdravljenje Monice Besre, ki so ji pozdravili raka na maternici z medaljonom, ki je bil v stiku s truplom Matere Tereze. Čudež naj bi se zgodil na obletnico njene smrti. Nuni in Monica so sveto prisegale, da je slednja čudežno ozdravela, četudi sta dva zdravnika (primarij in ginekolog) javno povedala, da je gospa trpela za tuberkulozo in ozdravela po naravni poti. Tudi Monicin mož je po nekaj letih priznal, da je soprogo ozdravil čudežni medaljon.
Nasprotovanje ločitvi, kontracepciji in splavu
A omenjena primera govorita le o tem, da je bila Mati Tereza daleč od svetniškega statusa in da je ta le posledica dobrega piara. O zlobni naravi (ali pa ekstremizmu) “dobre” nune Hitchens govori na dveh drugih delih in nam pove, da je dolgo enačila kontracepcijo in splav in ker je bil slednji zanjo praktično umor, je kondome enačila s pištolo. Resda je to prepričanje nekaj let pred smrtjo malce predelala, a škoda je bila že narejena. Množice ljudi, ki so poslušali njen “nasvet” so zbolele za AIDSom, boleznijo, ki jo je imelo, ironično, veliko njenih bolnikov v Kalkuti.
Drugo sporno in nevarno prepričanje, ki ga je širila med svoje podanike, je bilo njeno mnenje o ločitvah. Leto pred njeno smrtjo je Irska imela referendum z vprašanjem: “Naj ločitev ostane ustavno prepovedana?” Ločitev je za vsakega napredno-mislečega človeka pravica in dobrodošel izhod iz zakona, kjer vlada nasilje in zloraba. A Mati Tereza je z nekaj privrženci odletela na Irsko in javno povedala, da je ločitev nemoralna in da morajo žene, ki jih mož pretepa, pač potrpeti. Ločitev pomeni večno škripanje z zobmi. (Razen ko gre za slavne in bogate. Mati Tereza je nekoč dejala, da upa, da se bo princesa Diana, njena prijateljica, rešila iz tistega nesrečnega zakona…)
Mimogrede še omeni njen nagovor ob sprejemu Nobelove nagrade za mir, ko je rekla, da je “glavni rušilec miru splav, saj če lahko mati ubije lastnega sina, kaj nam bo preprečilo, da se ne pobijemo med seboj?”  (na strani 2) Lep primer slippery slopa, kot bi rekli filozofi.
Hiša umiranja, ne zdravljenja
V drugi knjigi (The Missionary Position: Mother Teresa in Theory and Practice) Christopher Hitchens še doda, da se Mati Tereza ni posebej trudila za izboljševanje zdravja in socialnega stanja v Kalkuti, temveč je pod pretvezo humanitarnosti le širila krščansko propagando in krstila ‘pogane’.

Težavo predstavlja tudi njen način oskrbe. Medtem, ko so vsi čislali njeno požrtvovalnost, so bolniki v t.i. “Hiši umiranja” počeli ravno to: umirali. Nikjer ni bilo videti zdravniške opreme ali zdravil, razen aspirina. In ni skrivnost, da je Tereza sprejela mnogo bogatih darov z vseh vetrov – dovolj, da bi Hišo umiranja spremenila v sodobno Hišo ozdravitve. To, da tega ni storila, je zavestna odločitev in prav nič svetniška. Kot zaključi Hitchens, “bistvo Matere Tereze ni bila blažitev trpljenja, temveč širjenje kulta smrti, trpljenja in podložnosti”. Ko je v svoji jeseni življenja trpela za srčnimi težavami, se sama ni ulegla na uborno posteljo v svoji hiralnici, ampak je odletela na Zahod v najboljše klinike in bolnišnice.
V postelji s kriminalci
Ne dobesedno, seveda. Najprej gre omeniti zloglasnega diktatorja na Haitiju, Françoisa Duvalierja, ki je od leta 1957 do 1971 državo spremenil v vudu pekel, kjer so paravojaške milice pobijale nasprotnike, tisti, ki bi lahko državi pomagali, pa so pobegnili v tujino. Četudi se je Mati Cerkev Duvalierja odpovedala, ker je prakticiral vudu, je Mati Tereza od njega sprejela bajne vsote denarja in v zameno hvalila njegov režim. Hej, če bodoča svetnica pravi, da je kul, potem je kul, ne?

Drugič, ko se je spogledovala z zločinci, je bila donacija neslavnega poslovneža Charlesa Keatinga, ki je bil znan po svoji križarski vojni proti pornografiji, a predvsem po finančnem škandalu v osemdesetih. Z mešetarjenjem na borzi in goljufijo je zaslužil milijarde, a Mati Tereza je vseeno sprejela milijon dolarjev donacije in njegov zasebni helikopter, ko je obiskovala domorodce v Arizoni. Ko so jeseni 1990 Keatinga obsodili na deset let zapora zaradi prevare, izsiljevanja in zarote, je Tereza prosila sodišče, naj mu občutno znižajo kazen zaradi donacij.
In še medklic glede Haitija. Denar, ki ji ga je dal Duvalier, je bil seveda denar, ki ga je dobil z osiromašenjem svojega naroda. In Mati Tereza se ni zmenila za revne na Haitiju, temveč pobrala šila, kopita in denar in se vrnila v Indijo. Kjer ta denar prav tako ni pomagal revežem.
Dediščina
Leta 2005 se je novinar britanske revije New Statesman, Donal MacIntyre, odpravil v Kalkuto, da pod krinko preveri, kakšno je stanje med najbolj revnimi 8 let po smrti Matere Tereze. V sledečem članku je zapisal, da so z otroki ravnali grobo, da so jih vezali ob postelje, puščali na odprtih straniščih po 20 minut, stanje v slavni Hiši umiranja je bilo povsem nehigienično in srhljivo. Kljub donacijam, ki jih še vedno prejemajo, v prostorih ni tople vode, mila je bilo vedno premalo, osebje pa je otroke oskrbovala neprofesionalno, je še zapisal.
Resnični obraz Matere Tereze
Zadnji, a verjetno ne poslednji, ki govori v škodo svetniškega sija Matere Tereze je William Hopper, kanadski pisec, ki je v otroštvu hotel biti duhovnik, a se je med študijem religij premislil. Pred štirimi leti je na svojem blogu zapisal, da je spoznal Mati Terezo in da ni bil ravno navdušen. Piše, da je bila hladna in sovražno nastrojena. Ne ravno svetniško obnašanje, torej.
Mati Tereza je, piše Hopper, sovražila moški spol in veliko denarja iz donacij namenila grajenju samostanov, namesto v svoje bolj slavne hiše umiranja. Sama je nekoč dejala: “Več kot je deklet v samostanih, boljše je na ulicah Kalkute.” Če si bil torej revno samsko dekle, si dobil streho nad glavo in tople obroke, če pa si bil moškega spola, poročen ali pa le dekle, ki ni hotelo postati nuna, si dobil mrzlo vodo, obupne razmere in trdo roko. Veliko domačinov je hotelo opozoriti svet na dvoličnost priljubljene nune, a mediji in Cerkev so vztrajno vzdrževali mit dobre gospe iz Albanije.
In če zaključim podobno kot Hopper z odmevom z začetka članka, ni popolnih svetnikov. Svetnike delamo ljudje, ravno tako, kot delamo demone. Mati Tereza je dobra in sveta, ker njeni ustanovi doniramo deset evrov in se počutimo bolje, brez razmišljanja, kam denar dejansko gre. Mati Tereza je dobra in sveta, ker njena domnevna požrtvovalna dobrota in njeni domnevni čudeži pomagajo piaru Cerkve.
Če se vam zdi napisano le antipropaganda brezbožnih Zahodnjakov, vas vabim, da si preberete članek Aroupa Chatterjeeja, Indijca, ki je, tako kot Hitchens, pričal pred vatikansko komisijo. Nato pa si poglejte še oddajo Mother Teresa: good or evil? z njim, aktivistom za človekove pravice Benjaminom Zephaniahom in feministično pisateljico Kate Smurthwaite.
Viri: God is Not Great, Christopher Hitchens, New Statesman, William’s Hopper Heathen’s Guide & Population Security.