Preselimo se dve tisočletji v preteklost, natančneje v leto 83, na severovzhod Škotske. Na neimenovani gori se je spopadlo več kot 60 tisoč mož, na eni strani 30.000 Kaledoncev, na drugi strani pa ravno toliko pripadnikov koalicije rimskega imperija, v kateri so bili Rimljani, Bataviani (Nizozemci) in Tungriani (Belgijci). Na britanski strani je umrlo več kot tretjina vojščakov, Rimljani pa so izgubili le 360 mož. To je bila ena najpomembnejših bitk, v kateri so Kaledonci hoteli ubraniti svojo zemljo pred imperialističnim Rimom.
A kljub temu si je Tacit, ki je rojakom poročal o napredovanju vojske, najbolj zapomnil domnevni govor poveljnika kaledonske vojske, generala Galgakosa, kar v keltskem jeziku pomeni “tisti, ki ima rezilo”. Nomen est omen, torej.
En slavnejših proti-imperialističnih govorov na škotski zemlji je šel takole:
“Tu, na robu sveta, na zadnjih palcih svobode, smo dotlej živeli nemoteno. Varovala nas je oddaljenost in zakotnost… Ni več drugega plemena; le morje in klifi in ti smrtonosnejši Rimljani, katerih nadutosti ne ubežiš s poslušnostjo in disciplino. Tatovi sveta in zdaj, ko jim je v uničevalske roke padla zemlja, so se spravili še na morje; če imajo njih sovražniki blaginjo, imajo oni pohlep. Ne Vzhod ne Zahod jih nista nasitila. Plenjenje, klanje in ropanje, to so stvari, ki jih zmotno imenujejo imperij: za seboj pustijo opustošenje in mu rečejo Mir.”
Ta zgrožen in besen protest proti nenasitnemu škornju rimskega imperija odmeva lahko tudi v sedanjost. Vedno je nek imperij hotel požreti bogate države. Z lahkoto bi te keltske besede položili v usta jeznega Afganistanca ali Iračana.
Res je, da ni dokaza, da je te besede izrekel sam Galgakos in da je strastna zahteva po svobodi mogoče retorika rimskega republikanca, samega Tacita, a pomembno je sporočilo. Sporočilo, da se že tisočletja manjši borijo proti večjim, da večji požirajo manjše.
0 komentarjev:
Objavite komentar