Vzpon evropskega vojaškega apetita & propadanje ameriškega imperija

Napad na Libijo ali, kot ji rečejo politično korektni, “humanitarna intervencija”, je bila francoska ideja. Američani so le sledili. Nekaj ni prav, ne? Veliko političnih komentatorjev opozarja, da je čas “velike Amerike” minil.

Ko je v devetdesetih razpadala Jugoslavija, jo je Slobodan Miloševič skušal rešiti z genocidom. Vlade Zahodne Evrope so zagotavljale, da lahko naredijo red, a ga na koncu niso mogle. Bile so neenotne, vojska še ni bila dovolj močna, poleg tega pa se niso mogle odločiti, kdo je kdo in kdo ima prav v balkanskem kaosu. Clintonova administracija je dve leti potrpežljivo spremljala dogajanje, nato pa je leta 1995 Evropo prisilila, da ukrepa. Da na Balkanu začne humanitarno vojno proti Srbom. Kot je rekel general Wesley Clark, “veliki pes je zalajal”.

A takrat ta veliki pes ni bojeval drugih vojn, v Aziji ni imel konkurence, gospodarstvo je cvetelo, finančne težave pa so izginjale. A celo takrat je Amerika podpirala Bosno in Kosovo le pod pogojem, da Američani ne umirajo.

Danes je zgodba povsem drugačna. Amerika se utaplja v dolgovih, gospodarstvo pa je v ruševniah. Pentagon vodi dve vojni in skuša ostati zunaj tretje. Cel čas mora spremljati Kitajsko, ki postaja vedno močnejša. Nikomur ni jasno, kako so Roberta Gatesa, ministra za obambo, prepričali, da dovoli ameriško sodelovanje v napadu na Libijo. Obama je Američanom vseeno obljubil, da bo dogajanje v Libiji večinoma evropska zadeva. Ameriško ljudstvo je bilo vedno malce proti humanitarnim vojnam (podpirajo le maščevalne vojne ali tiste, ki pomagajo Ameriki) in zadnje čase je tudi sama ameriška vlada malce proti začenjanju takšnih vojn.

Evropa pa, po drugi strani, vedno raje vtika nos v druge države. Njen vojaški apetit se vedno bolj krepi. Četudi je moč evropske vojske neznatna v primerjavi z ameriškim vojaškim strojem (evropskih 1,8 milijona vojakov in 310 milijard evrov proračuna proti ameriškim 3 milijonom vojakov in 490 milijardam proračuna) in četudi so vojaške sile Evropske Unije dokaj neenotne, je sramotna neprizadevnost izpred dveh desetletij še vedno črna pika na vesti EU.

Res je Evropa še vedno bolj miroljubna od bratrancev čez lužo, a ko je govora o genocidu, postanemo zelo bojeviti. Medtem, ko Američani najbolj podpirajo “vojno proti terorju”, se v Evropi bolj prodajajo humanitarne krize, ki jih je treba rešiti z vojaško silo.

A obstaja tudi bolj utilitaristični razlog za evropsko željo po vodenju vojaškega posredovanja v Libiji. Prvič, Libija je sredozemska država in je pravzaprav pred vrati Trdnjave Evrope. Drugič, Evropa (predvsem južni del) lahko veliko dobi ali pa izgubi, če se zadeva ne reši takoj.

Amerika pa se drži ob strani in “dovoli” Evropi, da ukazuje predvsem zaradi denarja. Ker je država prezadolžena, je pametno, da se ne vmešavajo v nove spopade. Obama v Afganistanu že krči število vojakov in bitke prelaga na krila letal brez posadke. Čeprav administracija noče še ene Srebrenice, se zavedajo, da je zanje bolje, da pobudo prevzamejo druge države. Na primer Nicolas Sarkozy.

Težava je le v tem, da vsa “humanitarna skrb” evropskih držav izpade rahlo hinavsko, če vemo, da so v letih 2005-2009 Libiji prodali za slabih 835 milijonov evrov orožja. Slovenija, na primer, je Gadafiju prodala za 532 tisoč evrov orožja. (Več podatkov o prodaji orožja.)

Vir: The Daily Beast