10 mučilnih metod, ki jih uporablja CIA

Zadnje dni je ogromno govora o mučenju in nehumanih načinih izpraševanja vojnih ujetnikov v vojaških zaporih in zaporih CIE. Prepirajo se ali so njihovi načini legalni, pravični, upravičeni, in tako naprej. Največkrat je omenjena tehnika waterboardinga, kar je v bistvu polivanje zapornika z vodo po glavi. Nadvse zoprna stvar.

A katere tehnike še uporabljajo tajni agentje osrednje obveščevalne službe? Poglejmo si jih, ne?

Še prej pa si oglejte prispevek novinarke z MSNBC, ki razpravlja o tej žgoči temi.

 

 

1. Waterboarding

Začnimo kar s polivanjem. V naslovu sem pustil originalno besedo, saj nisem gotov, če sploh obstaja že prevod. Osebno bi to prevedel kar v polivanje. D0h. Torej, waterboarding se izvaja tako, da se zapornika imobilizira in se mu zliva vodo na glavo. Tako naj bi simulirali utapljanje, ki je ena najbolj krutih načinov umiranja. Tako kot ostale mučilne tehnike se waterboarding uporablja za pridobivanje informacij, izsiljevanje priznanj, kaznovanje ali pa le ustrahovanje. Vzpodbudi učinek dušenja, zato mučenec misli, da ga čaka neizogibna smrt, medtem, ko se mu dejansko ne dogaja nič življenju nevarnega.

Povprečni agent CIE zdrži 14 sekund waterboardinga. Zapornikom verjetno zlivajo škafe vode na glavo po več minut ali pa dokler ne priznajo/izdajo informacij.

 

2. Osamitev

Ideja osamitve je jasna: zapornik mora biti ločen od ostalih ljudi za določen čas, kar naj bi povzročilo paniko. Deklaficiran Ciin dokument KUBARK (kar je pravzaprav šifra za CIO samo) pravi:

“Ne vemo še povsem, koliko časa mora biti zapornik v samici, preden se njegova panika spremeni v apatičnost, pasivnost in sprejemanje situacije […]”

Omenjeni dokument predlaga, da izpraševalec izve, če je bil zapornik že kdaj zaprt in na podlagi tega ugotovi, koliko časa ga mora osamiti za najboljši možni rezultat.

 

3. Odvzem spanca

Najpogostejša metoda je ta, da zapornika držijo budnega več dni. Ni važno kako, uporabite domišljijo. S časom zaporniku le dovolijo spanje, a v trenutku, ko ta zaspi, ga spet zbudijo in izprašajo. Bivši izraelski premier Begin je opisal svojo izkušnjo s KGBjevci takole:

“V moji glavi je postajalo vse motno. Moj duh so tako zbili na rob smrti, noge me niso več držale in edino kar sem takrat hotel, je bil spanec. Kdor je to kdaj izkusil, ve, da s tem ne morete primerjati niti stradanja in žeje.”

Če človek ne spi več kot 24 ur, začne halucinirati in pade v začasno stanje norosti.

 

4. Odvzem čutnih zaznav

Ko so znanstveniki raziskovali to metodo, so najeli 17 ljudi in jih postavili v komoro, kjer so jim blokirali vse čutne zaznave. Sicer so lahko dihali sami, a niso ničesar videli, slišali ali vohali. V komori so bili 36 ur in le 6 ljudi je zdržalo ves ta čas. Štirje od enajstih, ki so komoro predčasno zapustili, so bili panični.

“Glavni učinek […] odvzema čutnih zaznav je osamitev subjekta od vidnih zaznav, zvokov, okusov in vonjev, ki jih je sicer vajen.”

Znanstveniki pravijo, da ta metoda prinese enake rezultate kot meseci bivanja v navadni zaporniški celici.

 

5. Bombardiranje čutil

Ta metoda je polarno nasprotje prejšnje, saj zapornika naravnost bombardirajo z glasnimi zvoki ali glasbo, agresivno svetlobo in bliskanjem in podobnim. To naj bi močno obremenilo čutila, vplivalo na spanje in zbranost. Iraški upornik je takole opisal izkušnjo:

“Pokrili so mi glavo in zavezali roke, nato sem moral bodisi stati bodisi klečati, obrnjen proti steni cel teden. Istočasno so vame usmerjali bliskajočo močno svetlobo in predvajali glasno glasbo.”

6. Prisilna golota

Prisilna golota je bila ena najbolj uporabljenih metod v iraških zaporih od leta 2003. Zapornika, od katerega so hoteli informacije, so slekli pred ostalimi zaporniki in ga pustili golega po več dni. Enako so delali z ljudmi, ki so jih zalotili med krajo. Ker golota v javnosti večini ljudem predstavlja sramoto, se ogromno zapornikov odloči, da izda, kar ve, le da ga spet oblečejo.

 

7. Spolno ponižanje

Naslednja stopnja prisilne golote je spolno ponižanje, tudi zelo razvpito iz trenutne iraške vojne. Še posebej je znan primer iz Abu Graiba. Agentje najprej preverijo, kakšne vere je zapornik, nato pa ga prisilijo v dejanje, ki so proti njej. Če vera prepoveduje homoerotično udejstvovanje ali transvestizem, od zapornika zahtevajo ravno to. Če zapornikova vera prepoveduje kakršnokoli spolno udejstvovanje, ga prisilijo k občevanju ali vsaj prikazovanju spolnih aktov.

 

8. Kulturno ponižanje

Malce drugačna tehnika od prejšnje, a osnovo imata enako. Zapornike silijo v dejanja, ki jih njihova vera ali kultura prepoveduje. Muslimane silijo, da jejo hrano, ki jih islam prepoveduje, preklinjajo Alaha, ipd. Poleg tega se agentje agresivno znašajo nad zapornikovo vero ali kulturo in se delajo norca iz nje vpričo njega.

 

9. Ekstremne temperature

To metodo imajo najraje kitajske oblasti, ko gre za politične ali verske zapornike. Ujetnike polijejo z mrzlo vodo in jih zaprejo v hladilnico, kjer večinoma dobijo hude ozebline. Nekatere prisilijo, da stojijo ali tečejo v snegu, oblečeni le v pižame. Tisoče zapornikov mora spati na mrzlem betonu sredi najhujše zime, stražarji pa ponoči dodatno odprejo okna. Četudi so zaporniki na robu smrti, jih ponavadi pustijo zmrzovati naprej.

Druga opcija je visoka temperatura, ko zapornika zaprejo v posebno sobo in jo segrejejo do neznosnih temperatur. Ker v njej ni prezračevanja, zadeva pravzaprav deluje kot pečica. Ko zapornik začne sodelovati, ga, logično, izpustijo.

 

10. Fobije

Izpostavljanje zapornika fobijam je verjetno en nastarejših in najboljših načinov, kako priti do informacij ali priznanja. Tukaj verjetno posebna razlaga ni potrebna, a predstavljajte si, da se bojite kač, sovrag pa vas zapre v temno sobo, kjer po tleh gomazijo kobre in klopotače. Večinoma zaporniki doživijo živčni zlom in grozne napade panike.

 

Za več informacij si preberite še deklasificiran dokument CIE iz leta 1963, ki razpravlja o mučilnih metodah in zapisnik iz leta 2002, ki dovoljuje njih uporabo.