5 genijev, ki so mejili na norce  

Je norost nevidni sopotnik genialnosti? Če že ne moremo izvajati psiholoških testov na davno umrlih genijih, se znanstveniki posvečajo njihovim poslednjim intelektualnim delom, kot so pisma, eseji in podobno sadje.

Izkazalo se je, da je bilo veliko svetovnih umov pravzaprav prismuknjenih. Nekateri znanstveniki trdijo, da kreativna bitja (pesniki, slikarji, glasbeniki ipd.) bolj pogosto trpijo za bipolarnimi motnjami (manije, depresije, halucinacije...) kot preostalo prebivalstvo.

Nekateri izmed predstavnikov umetniške smetane, kot so Virginia Woolf, Ernest Hemingway, Hans C. Andersen, Peter Čajkovski, Ludwig van Beethoven, Michelangelo, John Keats, Jackson Pollock in mnogo drugih, so trpeli za določenimi umskimi motnjami. (Vir: Patient Health International)

A kljub obstoju dokazov o povezavi med genialnostjo in norostjo, nihče še ni zares dokazal, da ta vez obstaja. Znanstveniki na univerzi Toronto so dokazali, da ustvarjalni ljudje nimajo t.i. "latentnega zadržka". To je nezavedna sposobnost zavračati nepomembne ali irelevantne dražljaje. Kar po domače pomeni, da ustvarjalni ljudje bolj dojemajo svet okrog sebe. Običajni ljudje okolico vidijo in jo takoj "pozabijo", ne vidijo detajlov. Ustvarjalni ljudje pa, ravno nasprotno, opazijo ravno te. (Vir: Science Daily)

Poglejmo si nekaj norih genijev. Prvi med njimi je slavni matematik, osemdesetletni John Nash, čigar življenjsko zgodbo so prikazali v filmu Čudoviti Um.

John Nash, svetovno znani matematik, boleha za paranoidno shizofrenijo, potem, ko je na plano privlekel teorijo igre. Ta pravi, da imajo vsi igralci korist, če en izmed njih spremeni strategijo. Tako imenovano Nashovo Ravnovesje se lahko uporabi na mnogih področjih, vključno z ekonomijo. Na podlagi njegovih idej je Ameriška vojska celo osnovala svoje taktike med hladno vojno. (Vir: New York Times, 1998)

Nash je doživljal halucinacije in privide. Slišal je glasove, ni pa videval stvari, ki jih ni bilo. Domišljal si je, da je najimenitnejši, zato se je bal, da ga lovijo svetovne avtoritete. (Vir: PBS) Ko je trideset let hodil od bolnice do psihiatrije, je končno vidno okreval proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1994 je dobil Nobelovo nagrado za njegovo zgodnje delo o teoriji igre. (Več o teoriji igre.)

Njegove slike, kot je na primer Zvezdnata Noč, hitro prepoznamo po unikatni tehniki in izražanju. Na žalost van Gogh slave ni dosegel pred svojo smrtjo. Dandanes je en izmed največjih slikarjev v zgodovini človeštva.

Van Goghovo življenje je bilo polno trpljenja. Večina vas že ve, da si je slikar odrezal košček lastnega ušesa, potem, ko se je sprl s kolegom Gauguinom. Baje je pil razredčilo in poskušal jesti barvo. Leta 1890 je storil samomor. Veliko avtorjev je trdilo, da je imel van Gogh bipolarno motnjo. Med drugim naj bi trpel za epilepsijo, sončarico, akutno interminentno porifirijo, zastrupitev s svincem in Ménierjevo bolezen. (Več o teh boleznih na Wikipedii). Nekateri pa spet trdijo,, da je bil med drugim tudi shizofrenik. (Vir: Lynn Delisi)

Pesnik, najbolj znan po pesmi Vran, je pisal izvrstne grozljivke in detektivske zgodbe. Veliko poudarka je dal na obliko in zgradbo v svojih napetih delih. Njegovo kratko detektivko Umori na ulici Rue Morgue iz leta 1841 imenujejo za prvo moderno detektivsko zgodbo.

Znan pa je tudi po svojih težavah z alkoholom, njegova pisma pa razkrivajo, da se je dostikrat boril z mislijo o samomoru. Njegova smrt pri štiridesetih je še vedno nepojasnjena, a nekateri namigujejo, da je imela prste vmes pijača ali pa odpoved srca. Psihologinja Kay R. Jamison na podlagi pesnikovih pisem namiguje na manično depresijo, ki jo danes poznamo pod že omenjenim terminom bipolarna motnja. V svoji knjigi trdi, da je bil Poe najbolj ustvarjalen med obdobji manije. "Med norostjo privre na dan kozmični pogled na stvari, ki dopušča ustvarjalnosti prosto pot," pravi avtorica.

Celo Poe sam je opazil povezanost med ustvarjalnostjo in umskimi boleznimi. Zapisal je:
"Rekli so, da sem nor; a ne ve se še, če ni norost pravzaprav najvišja inteligenca ... če mar vse, kar je veličastno in nedoumljivo, ne prihaja iz bolezni uma ... iz muhavosti uma, na račun prištevnosti."

Njegov prispevek glasbi je monumentalen. Pripeljal jo je na nov nivo. Kljub temu pa je skladatelj imel težko življenje. Odraščal je s pijanim očetom, zato je nanj padla odgovornost za dobrobit družine že pri osemnajstih. Najbolj tragičen dogodek njegovega umetniškega življenja je bila prav njegova postopna gluhost, ki ga je ohromila med tridesetim in devetinštiridesetim letom. Ta je bila verjetno posledica očetovega pretepanja.

Njegova notranja bolečina se izraža v pismih, ki jih je pisal svojim bratom. V njih je izražal željo po smrti. Psihiater Francois M. Mai v svoji knjigi trdi, da je verjetno tudi on trpel za bipolarno motnjo. Forenzični testi njegovih las so pokazali visoko vsebnost svinca, kar je poleg umskih motenj povzročalo še prebavne bolezni, zaradi katerih se je često pritoževal. (Vir: William Walsh)

Newton je verjetno najbolj znan fizik. Ankete med znanstveniki in javnostjo kažejo, da mu pripisujejo še večji vpliv kot Albertu Einsteinu (Vir: The Royal Society). Med drugim je razložil gravitacijo, razvil zakone gibanja in sestavil prvi odsevni teleskop.

Poleg genialnih idej pa so se v njegovi glavi pojavile tudi psihotična nagnjenja in muhavost - vključno s skrajnim entuziazmom. Nekateri pravijo, da ga je bilo zelo težko prenašati. Znano naj bi bilo, da je tudi Newton trpel za bipolarno motnjo (Vir: Stamp Out Stigma), njegova pisma pa namigujejo na njegovo shizofrenijo (Vir: John Glover). Newtonov oče je umrl preden se je prvi sploh rodil, med drugim in enajstim letom starosti pa so ga ločili od matere. Njegove umske motnje verjetno izvirajo iz te otroške travme.

Okej, že cel čas govorimo o bipolarni motnji. A kaj za vraga je to? Je manično-depresivna motnja razpoloženja, pri kateri se izmenjujeta dva ekstrema razpoloženja. Manija in depresija. V bistvu je to bolezen dveh obrazov, ko ima ista oseba obdobje žalosti in brezvoljnosti, takoj za tem pa ima lahko obdobje evforije in pretirane dobre volje.


V depresivnem stanju je pogosto samomorilsko nagnjenje, med manijo pa je omejena sposobnost presojanja stvarnosti. Med skrajnima obdobjema se zna pojaviti tudi stanje normalnosti. Bipolarna motnja razpoloženja je najpogostejša v času adolescence in je resno obolenje možganov. Bolnikom vpliva na sposobnost odločanja in funkcioniranje v družbi. Za lažjo obliko te motnje, hipomanijo, oboli do 4 odstotke prebivalstva, povezana pa je s kreativnostjo, zato je večja možnost obolenja pri uspešnih, ustvarjalnih ljudeh. V obdobju hipomanije se bolniki pogosto lotevajo nenavadnih projektov in jih izvajajo z veliko vnemo.

Bolezen ni ozdravljiva, lahko pa s psihoterapijo in zdravili blažimo simptome in zatremo izbruhe. Največ se uporabljajo stabilizatorji razpoloženja (a la litij) ali natrijev vaproat. (Vir: Wikipedia)